Nezaželeni v mojem domu: Zgodba o izdaji, izgubi in ponovnem rojstvu
»Neža, a si ti?« je zasikal glas iz dnevne sobe, še preden sem sploh stopila čez prag. Srce mi je začelo razbijati, ko sem opazila, da so vhodna vrata priprta. V moji glavi so se odvijali najhujši scenariji – vlomilci, požar, nesreča. Toda ko sem stopila v hodnik, sem zagledala prizor, ki me je zabolel bolj kot karkoli drugega: v moji dnevni sobi so sedeli trije ljudje, ki jih nisem videla že leta. Moj brat Rok, njegova žena Tanja in moj nekdanji prijatelj Matej.
»Kaj pa vi tukaj počnete?« sem komaj izdavila in pogledala Roka naravnost v oči. Njegov pogled je bil hladen, skoraj sovražen. »Morali bi se pogovoriti,« je rekel in me povabil, naj sedem. Nisem sedla. V meni je vrelo.
Rok je začel govoriti o hiši, o dedovanju, o tem, kako naj bi bila jaz tista, ki je vedno vse dobila. »Mama je vedno imela tebe raje,« je rekel skozi stisnjene zobe. »Zdaj pa mislim, da je čas, da se stvari poravnajo.«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Ta hiša je bila moj dom od otroštva. Po mamini smrti sem ostala sama – Rok se je odselil že pred leti in z mamo skoraj ni imel stikov. Zdaj pa je tukaj, s Tanjo in Matejem, in mi razlaga, da naj bi jaz vse dobila po krivici?
»Rok, ti si se sam odločil, da greš stran. Mama ti je vedno puščala odprta vrata. Zakaj zdaj to?« sem ga vprašala s tresočim glasom.
Tanja se je oglasila: »Neža, vsi vemo, da si manipulirala z mamo. Vedno si igrala žrtev.«
Bolečina me je zadela kot udarec v trebuh. Matej pa – moj nekdanji najboljši prijatelj – je le molčal in gledal v tla.
»Matej? Tudi ti?« sem ga vprašala. Ni odgovoril.
Rok je potegnil iz torbe nekakšen papir. »To je pogodba o prodaji hiše. Vsi trije smo se dogovorili – hišo bomo prodali in si razdelili denar. Ti boš morala ven.«
V tistem trenutku sem začutila, kako mi spodrsava tla pod nogami. »Ne morete mi tega narediti! To je moj dom!« sem zakričala.
A njihovi obrazi so ostali neomajni.
Tisto noč nisem spala. Sedela sem na postelji in gledala v strop. Spomini na otroštvo so se prepletali z občutkom izdaje. Spomnila sem se, kako sva z Rokom kot otroka skupaj gradila hišice iz blazin in sanjala o prihodnosti. Kje se je vse zalomilo?
Naslednje dni so sledili sestanki pri notarju, odvetniku in neskončni prepiri po telefonu. Rok me je obtoževal pohlepa, jaz njega hladnosti in brezbrižnosti do družine. Tanja mi je pošiljala sporočila s skritimi grožnjami: »Če ne boš sodelovala, bomo našli način.« Matej pa… Matej se mi ni več oglasil.
V službi sem bila kot senca same sebe. Moja šefinja Marija me je nekega dne poklicala v pisarno: »Neža, kaj se dogaja? Nisi več ista.«
Nisem mogla več zadrževati solz. Povedala sem ji vse – o izdaji, o izgubi doma, o tem, kako me lastna družina izganja iz edinega kraja, kjer sem se kdaj počutila varno.
Marija me je objela in rekla: »Veš kaj? Dom ni vedno hiša. Dom so ljudje, ki te imajo radi.«
A jaz nisem imela nikogar več.
Ko sem tistega dne prišla domov, so bili Rok, Tanja in Matej spet tam. Tokrat s ključem – očitno so ga našli med mamino staro šaro.
»Neža, čas je, da greš,« je rekel Rok brez kančka obžalovanja.
Zbrala sem nekaj svojih stvari v kovček in odšla. Ko sem hodila po ulici proti avtobusni postaji, sem jokala kot otrok. Ljudje so me gledali postrani – v majhnem kraju kot je Škofja Loka vsi vse vedo.
Prvih nekaj tednov sem živela pri sodelavki Ireni v njeni majhni garsonjeri v Ljubljani. Bila sem brezvoljna, brez energije in brez upanja.
Nekega večera mi je Irena rekla: »Neža, ne moreš večno bežati pred sabo. Če ti vzamejo hišo, ti še ne morejo vzeti spominov.«
Začela sem hoditi na dolge sprehode po Tivoliju in razmišljati o tem, kdo sploh sem brez svoje družine in brez doma. Počasi sem začela sprejemati novo resničnost.
Nekega dne me je poklicala Marija: »Neža, imam zate dobro novico – v naši firmi iščejo nekoga za delo v Mariboru. Novo mesto, nov začetek?«
S tresočimi rokami sem sprejela ponudbo.
Preselila sem se v Maribor in si najela majhno stanovanje na Studencih. Prvič po dolgem času sem začutila mir. Vsak dan sem hodila ob Dravi in opazovala ljudi – stare pare na klopcah, otroke na igriščih… Počasi sem začela verjeti, da lahko tudi brez starega doma najdem srečo.
Po enem letu mi je pisal Matej: »Oprosti za vse. Nisem imel poguma stati na tvoji strani.« Njegovo sporočilo me ni več prizadelo – vedela sem, da sem močnejša kot kadarkoli prej.
Danes imam nov krog prijateljev in novo življenje. Hiše ni več – prodali so jo neznancem iz Kranja – a jaz imam sebe.
Včasih ponoči še vedno sanjam o stari dnevni sobi in maminem smehu. A zdaj vem: dom ni kraj; dom si ti sam.
Se kdaj vprašate, koliko vas lahko izdaja spremeni? In ali lahko res kdaj odpustimo tistim, ki so nam vzeli vse?