Vedno sem mislila, da poznam svojo družino – dokler ni nekega popoldneva na mizo padlo pismo, po katerem nič več ni bilo kot prej. Z možem sva začela vojno, ki me je skoraj uničila, a sem se med razbitinami svoje preteklosti znova zgradila in našla moč zase ter za svoja otroka. Danes verjamem, da prava svoboda včasih pride šele, ko izgubimo vse tisto, za kar smo mislili, da nas določa.
Že na pragu sem začutila, da nekaj ni v redu – vrata so bila priprta, iz notranjosti pa so prihajali glasovi, ki jih nisem prepoznala. Ko sem vstopila, sem zagledala obraze iz preteklosti in v tistem trenutku se je začela prava izdaja. To je zgodba o tem, kako sem izgubila dom, bila izdana s strani najbližjih in kljub vsemu našla moč za nov začetek.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.