Nevidne napetosti: Ko družinski obiski postanejo bojišče – Moja borba za lasten dom in mir
»Spet prihaja,« sem si šepnila, ko sem skozi okno opazovala Marijin modri Renault, ki je parkiral pred našo hišo v Šiški. Prsti so mi drhteli, ko sem poskušala umiriti jokajočega dojenčka. Luka je imel komaj tri tedne, jaz pa sem bila že na robu živčnega zloma. Vrata so se sunkovito odprla še preden sem uspela obrisati solze s lic. »Kje je Peter? Zakaj ni še doma?« je zabrusila Marija, še preden me je sploh pogledala.
»Peter je v službi,« sem izdavila in upala, da bo to dovolj. A ona je že hodila po hodniku, kot da je to njen dom. »Vse je narobe postavljeno. Zakaj nisi še posesala? In zakaj Luka joka?«
V meni je vrelo. Že tedne sem bila sama z otrokom, Peter pa je bil vedno bolj odsoten – najprej zaradi službe, potem zaradi njenih klicev. Marija ga je vsak dan klicala po trikrat: »Peter, pridi na kosilo. Peter, pridi pogledat vrt. Peter, zakaj ne prideš več domov?«
Ko sem prvič postala mama, sem si predstavljala, da bova s Petrom skupaj v tem – da bova ponoči skupaj vstajala k Luki, da bova skupaj gledala, kako raste. Namesto tega sem ponoči sedela v temi in poslušala tišino, prekinjeno le z Luko in zvokom Petrovega telefona, ki mu je sporočal novo Marijino sporočilo.
Nekega večera sem zbrala pogum in mu rekla: »Peter, potrebujem te tukaj. Ne morem več sama.«
Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom: »Saj veš, da mama ne more sama. Oče je umrl lani… Saj bo bolje.«
A ni bilo bolje. Marija je začela prihajati vsak dan. Včasih je prinesla juho in kruh iz Mercatorja, a bolj pogosto je prinesla le kritiko in svoje mnenje o tem, kako bi morala vzgajati sina. »Ne nosi ga toliko na rokah! Preveč ga razvajaš! Zakaj še vedno dojiš? Daj mu že malo kaše!«
Vsak njen obisk je bil kot majhna vojna. Včasih sem se ji upirala: »Marija, Luka je še premajhen za kašo.« Drugič sem samo molčala in štela minute do njenega odhoda.
Moja mama mi je po telefonu šepetala: »Draga moja, postavi meje. To ni prav.« A kako naj postavim meje ženski, ki jo Peter ljubi in ki mu je ostala edina družina?
Nekega popoldneva sem zaspala na kavču z Luko v naročju. Zbudil me je hrup iz kuhinje – Marija je brez vprašanja prišla noter in začela pomivati posodo. »Saj ti ne zmoreš vsega sama,« je rekla s tistim tonom, ki ni bil niti prijazen niti sovražen – samo poln očitkov.
Tiste noči sem Petru rekla: »Če bo tako šlo naprej, bom znorela. To ni več najin dom.«
Peter je molčal. Vem, da ga boli med dvema ognjema – med mano in mamo. A jaz sem bila tista, ki je ostajala sama z otrokom in s svojo nemočjo.
Nekega dne sem zbrala pogum in Mariji rekla: »Prosim vas, da prej pokličete, preden pridete.« Pogledala me je kot bi jo udarila. »Saj sem samo hotela pomagati! Saj si sama ne znaš!«
Tisti večer me je Peter obtožil: »Zakaj si bila tako nesramna do nje? Saj veš, da nima nikogar drugega.«
Solze so mi polzele po licih. »A jaz imam koga? Kdo pa mene vpraša, če zmorem?«
V naslednjih tednih so se napetosti samo še stopnjevale. Marija ni več prihajala vsak dan, a ko je prišla, je bila hladna in odmaknjena. Peter je postal še bolj tih. V hiši so se kopičile neizgovorjene besede.
Počasi sem začela hoditi na sprehode z Luko sama – po Rožniku ali Tivoliju – samo da ujamem nekaj zraka in miru. Tam sem srečevala druge mame; nekatere so imele podobne zgodbe. Ena izmed njih mi je rekla: »Veš, v Sloveniji smo vsi preveč povezani s starši. Nihče ne zna postaviti meje.«
Začela sem razmišljati o tem – zakaj se počutim krivo, če želim svoj mir? Zakaj moram izbirati med svojo srečo in srečo drugih?
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Luka je spal. Peter je bil pri mami – spet. Prvič po dolgem času sem začutila mir – in tudi odločnost.
Naslednji dan sem Petru rekla: »Potrebujem te tukaj. Če ne moreš postaviti meje mami, jih bom jaz.«
Pogledal me je dolgo in tiho rekel: »Ne vem, če znam.«
»Potem se bom pač morala naučiti jaz.«
Od takrat naprej sem začela počasi graditi svoj prostor – včasih z jokom, včasih s tišino, a vedno bolj pogumno.
Danes vem: če ne zaščitim svojega doma in svojega miru, tega ne bo naredil nihče namesto mene.
Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanji drugih in lastno potrebo po miru? Kje pa vi potegnete črto?