Izgnala sem sina iz hiše in se preselila k svoji snahi: Prvič sem si upala postaviti meje

»Marija, a si ti čisto znorela?« je kričal moj sin Peter, ko sem mu tistega večera stala nasproti v dnevni sobi. Njegov obraz je bil rdeč od besa, oči so mu žarele. »Kako si lahko to naredila? To je moja hiša!«

Stala sem tam, s tresočimi rokami, a z nenavadno mirnostjo v srcu. »Peter, to ni več tvoja hiša. To je hiša, kjer se spoštuje ljudi. In ti tega ne znaš.«

Nikoli si nisem mislila, da bom izgovorila te besede. Nikoli si nisem mislila, da bom izgnala lastnega sina iz doma, ki sem ga gradila z njegovim očetom, pokojnim Francem. A vse ima svoje meje. In jaz sem jih predolgo prestopala v imenu materinske ljubezni.

Vse se je začelo počasi, skoraj neopazno. Po moževi smrti je Peter prevzel gospodarjenje na kmetiji. Bil je priden, delaven, a vedno bolj oster, vedno bolj nestrpen. Ko se je poročil z Anjo, sem upala, da bo ona prinesla toplino v naš dom. A kmalu sem videla, da se Anja v tej hiši ne počuti dobro. Bila je tiha, potrpežljiva, vedno pripravljena pomagati, a Peter jo je pogosto poniževal pred menoj in otroki.

»Anja, zakaj nisi še skuhala kosila? Kaj si počela ves dan?« je bilo vsakodnevno slišati iz njegovega grla. Otroka, Tjaša in Luka, sta se stiskala k meni in me spraševala: »Babica, zakaj je oči tako hud?«

Dolga leta sem molčala. Prepričevala sem se, da bo minilo, da je Peter pod stresom zaradi kmetije, da ga bo življenje naučilo milosti. A ni ga. Postal je še bolj zagrenjen. Nekega večera sem zaslišala jok iz spalnice. Prikradla sem se do vrat in slišala Anjo tiho ihteti. Peter ji je očital, da ni dovolj dobra žena, da ni vredna njegovega truda.

Tiste noči nisem spala. V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se svoje mladosti, ko sem tudi sama trpela pod Francovimi izbruhi jeze. Takrat mi ni nihče pomagal. Prisegla sem si, da tega ne bom dovolila svoji snahi.

Naslednje jutro sem Anjo povabila na vrt. Sedli sva na klopco pod staro češnjo.

»Anja, ne morem več gledati, kako trpiš. Povej mi resnico – ali te Peter kdaj udari?«

Pogledala me je s solznimi očmi in le tiho prikimala.

V tistem trenutku sem vedela: dovolj je bilo.

Tisti večer sem Petru postavila ultimat: »Če se ne spremeniš, boš moral oditi.«

Smejal se mi je v obraz: »Kam pa naj grem? Saj brez mene ne znate nič!«

A jaz sem bila odločena. Poklicala sem brata Janeza iz sosednje vasi in mu povedala vse. Prišel je naslednji dan s kombijem in pomagal Petru spakirati stvari.

Vsi so bili šokirani – sosedje so šepetali za hrbtom: »Marija je izgnala lastnega sina! Kaj bo pa zdaj?«

A jaz nisem omahovala. Prvič v življenju sem čutila moč.

Anja je bila prestrašena in zmedena. »Marija, kaj pa zdaj? Kako bova sami zmogli?«

Prijela sem jo za roko: »Skupaj bova zmogli vse.«

Začeli sva znova. Kmetija ni bila več kraj strahu in napetosti. Otroka sta prvič po dolgem času spet tekala po dvorišču in se smejala. Anja je začela cveteti – začela je peči kruh za vas in kmalu so ljudje prihajali po dišeče hlebce.

A ni bilo lahko. Peter se ni sprijaznil z izgubo doma. Večkrat je ponoči prišel do hiše in kričal pod okni: »To mi pripada! Vi ste mi vse vzeli!« Policija ga je morala nekajkrat odpeljati.

Sosedje so me obsojali: »Marija, mati ne izžene sina!«

A jaz sem jim odgovorila: »Mati tudi ne dovoli, da njen sin uničuje življenja drugih.«

Najhuje mi je bilo zaradi vnukov. Luka me je nekega večera vprašal: »Babica, ali bo oči še kdaj prišel domov?«

Stisnila sem ga k sebi in mu rekla: »Oči mora najprej najti pot do svojega srca.«

Včasih ponoči ležim budna in poslušam tišino stare hiše. Sprašujem se, ali sem ravnala prav. Ali bi morala še malo potrpeti? A potem slišim Anjin smeh iz kuhinje ali otroški vrisk na dvorišču in vem – rešila sem jih pred temo.

Pred nekaj dnevi me je obiskal župnik Jože.

»Marija, ljudje govorijo marsikaj. Ampak Bog vidi tvoje srce.«

Pogledala sem ga v oči: »Župnik, prvič v življenju čutim mir.«

Danes živim z Anjo in vnukoma kot prava družina. Ni nam lahko – ljudje še vedno šepetajo za hrbtom, Peter pa išče krivdo povsod drugje kot pri sebi. A jaz vem: če bi še enkrat morala izbrati med tiho bolečino in pogumom za spremembo, bi izbrala pogum.

Včasih sedim pod češnjo in gledam v nebo ter se sprašujem: Koliko žensk v Sloveniji še vedno molči zaradi strahu pred obsojanjem? Koliko mater še vedno verjame, da morajo trpeti za mir v hiši?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?