„Mami, babice ne hodijo v kavbojkah!“ – Zgodba o slovenski babici, ki noče živeti po tujih pravilih

»Mami, babice ne hodijo v kavbojkah!« je zavpila moja hči Petra, ko sem stopila v dnevno sobo. V rokah sem držala vnukinjo Lano, ki se je smejala moji novi frizuri. V tistem trenutku sem začutila, kako mi je nekaj stisnilo srce. Zakaj bi morala biti babica po njenih pravilih? Zakaj bi morala odložiti kavbojke, ki jih nosim že od mladosti, samo zato, ker sem dopolnila šestdeset let?

Petra je stala pred menoj s prekrižanimi rokami in me gledala kot najstnico, ki ji je mama pravkar prepovedala zabavo. »A res misliš, da je primerno, da greš na roditeljski sestanek v usnjenem suknjiču in z rdečo šminko? Lana se bo sramovala!«

Začutila sem, kako mi vre kri. »Petra, jaz sem še vedno jaz. Ne bom se preoblekla v sivo krilo in obula copat samo zato, ker sem postala babica. Lana me ima rada takšno, kot sem.«

Petra je zavzdihnila in se usedla na kavč. »Včasih si želim, da bi bila bolj… kot mama od Tine ali od Mateje. Oni so vedno urejene, mirne, speče potico in gredo na vrt. Ti pa… ti si vedno drugačna.«

V meni se je prebudil stari uporniški duh. Spomnila sem se svojih mladostnih let v Ljubljani, ko sem s prijateljicami hodila na koncerte v Križanke in sanjala o svobodi. Takrat sem si obljubila, da nikoli ne bom dovolila, da mi kdo narekuje, kdo naj bom. A zdaj, ko sem babica, se zdi, da vsi pričakujejo, da bom postala nevidna.

Mož Jože je sedel za mizo in bral časopis. Pogledal me je čez rob očal in rekel: »Pusti jo, Petra. Tvoja mama je vedno bila posebna.«

Petra je zavila z očmi. »Ja, posebna. Ampak Lana bo imela zaradi tega težave v šoli. Otroci znajo biti kruti.«

Stisnila sem Lano k sebi in ji zašepetala: »Nikoli ne dovoli, da ti kdo pove, kdo moraš biti.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede. Spraševala sem se, ali res delam narobe. Ali bi morala popustiti? Ali bi morala postati tisto, kar družba pričakuje od mene? V glavi sem slišala glas svoje mame: »Ženska mora biti skromna in tiha.« Ampak jaz nisem bila nikoli tiha.

Naslednji dan sem šla po Lano v šolo. Oblekla sem svoje najljubše kavbojke in usnjeno jakno. Ko sem prišla na šolsko dvorišče, sem začutila poglede drugih mamic in babic. Nekatere so šepetale med seboj. Ena izmed njih, gospa Marija, mi je pristopila: »A niste malo prestari za takšne kavbojke?«

Nasmehnila sem se ji: »Starost je samo številka, Marija.«

Lana je pritekla k meni in me objela. »Babica, všeč si mi taka!«

Ko sva hodili domov, me je Lana vprašala: »Babica, zakaj si drugačna od drugih babic?«

Pogledala sem jo v oči in ji rekla: »Ker verjamem, da lahko ženska ostane zvesta sebi tudi takrat, ko postane babica.«

Doma me je čakala Petra. Bila je še vedno jezna. »Lana mi je povedala, da so jo danes otroci spraševali, zakaj ima tako moderno babico.«

»In kaj je rekla?« sem vprašala.

»Rekla je, da si najboljša babica na svetu.«

Za trenutek sva obe utihnili. Petra me je pogledala z mehkejšim pogledom. »Včasih te res ne razumem. Ampak mogoče imaš prav. Mogoče ni nič narobe s tem, da si drugačna.«

V meni se je nekaj sprostilo. Prvič po dolgem času sem začutila mir.

A življenje ni bilo vedno tako preprosto. Ko sem pred leti izgubila službo v tekstilni tovarni zaradi stečaja, so mi vsi govorili, naj se sprijaznim s tem in grem v pokoj. A jaz nisem mogla sedeti doma in gledati televizije cele dneve. Prijavila sem se na tečaj računalništva na ljudski univerzi in začela pomagati otrokom iz soseske pri učenju angleščine.

Soseda Silva mi je nekoč rekla: »A te ni sram? Pri tvojih letih bi lahko že pletla nogavice za vnuke.«

»Sram me je samo takrat, ko ljudje mislijo, da imajo pravico soditi druge.«

Včasih ponoči poslušam stare plošče skupine Buldožer ali Pankrti in sanjam o tem, kako bi bilo lepo imeti še enkrat dvajset let – a potem pogledam Lano in vem, da imam še veliko za dati.

Najbolj boli to, da največkrat ovire prihajajo iz lastne družine. Petra me ima rada, a njene besede bolijo bolj kot karkoli drugega. Včasih si želim samo njenega razumevanja.

Nekega večera sva sedeli skupaj na balkonu in gledali sončni zahod nad Rožnikom.

»Mami, oprosti… Vem, da ti ni lahko. Samo bojim se za Lano. Svet ni prijazen do drugačnih.«

Pobožala sem jo po laseh: »Svet bo postal boljši samo tako, da bomo pogumni in drugačni.«

Zadnje čase opažam več žensk mojih let v mestu – nekatere nosijo pisane rute ali kavbojke, druge pa še vedno skrivajo svojo barvitost pod dolgočasnimi oblekami. Vsaka ima svojo zgodbo.

Ko grem po Ljubljani mimo Tromostovja in gledam mlade ljudi s tetovažami in pisanimi lasmi, si mislim: mogoče bodo oni znali bolje sprejemati drugačnost kot moja generacija.

Včasih pa me še vedno preplavi dvom – ali delam prav? Ali Lana res zaradi mene trpi? Ali pa ji kažem pot do svobode?

Mogoče ni pomembno, koliko let imam ali kaj oblečem – pomembno je le to, da ostanem zvesta sebi.

Kaj vi mislite? Je prav vztrajati pri svoji drugačnosti tudi za ceno nesoglasij v družini? Ali bi morale ženske mojih let končno dobiti pravico do svobode – brez sodb in predsodkov?