Ko se poroka zdi kot oddaljene sanje: Moj boj med samostojnostjo in hrepenenjem po bližini

»Spet sama?« je zvenel mamin glas iz kuhinje, ko sem v nedeljo popoldne vstopila skozi vrata. V zraku je dišalo po pečenki in sveže pečenem kruhu, a v meni se je dvignil val nelagodja. »Ja, mami, spet sama,« sem odvrnila in si poskušala nadeti nasmeh, ki bi prikril praznino, ki me je spremljala že mesece.

Sedla sem za mizo, kjer sta bila že oče in mlajša sestra Petra. Petra je bila vedno tista, ki je znala utišati napetost s kakšno šalo, a tokrat je le pogledala v svoj telefon. Oče je prelistaval Nedeljski dnevnik in se delal, kot da ne sliši maminih opazk. »Veš, Tanja,« je nadaljevala mama, »tudi jaz sem bila pri tvojih letih že poročena. Saj ne rečem, da moraš zdaj zdaj, ampak… Saj veš, čas teče.«

Zagrizla sem v kruh in si želela, da bi lahko izginila. V Ljubljani sem imela dobro službo v marketinški agenciji, stanovanje v najemu na Viču in nekaj prijateljic, ki so bile v podobni situaciji kot jaz. Vse smo bile samostojne, izobražene in – kot so radi rekli naši starši – »preveč izbirčne«. A vsakič, ko sem prišla domov v Kamnik, sem se počutila kot neuspešna.

»Mami, a ni dovolj, da sem srečna?« sem poskusila. »Saj sem zadovoljna s svojim življenjem.«

»Ampak človek ni ustvarjen za samoto, Tanja. Saj veš, kako je… Kdo bo skrbel zate, ko boš stara?«

Petra se je zasmejala: »Mami, saj bo imela robota!«

Vsi smo se nasmehnili, a meni ni bilo do smeha. Ko sem zvečer ležala v svoji otroški sobi in gledala strop, so se mi po glavi podile misli: Zakaj je poroka še vedno merilo uspeha? Zakaj me lastna mama ne more videti kot celovito žensko brez moškega ob sebi?

Naslednji dan sem se vrnila v Ljubljano. V službi me je pričakala nova kampanja za znano slovensko banko. Moj šef Miha je bil navdušen nad mojimi idejami: »Tanja, ti si res stroj! Če bi imel še deset takih kot ti…« Nasmehnila sem se in čutila ponos – a tudi praznino. Ko so sodelavke med malico govorile o svojih otrocih in možeh, sem se spet počutila kot opazovalka lastnega življenja.

Zvečer sem šla na pijačo s prijateljico Nino. Bila je sveže ločena in polna grenkobe: »Veš kaj, Tanja? Poroka ni nobena garancija za srečo. Če bi lahko zavrtela čas nazaj… Mogoče bi raje ostala sama.«

»Ampak jaz si želim nekoga ob sebi,« sem priznala. »Ne zaradi mame ali družbe. Zaradi sebe.«

Nina me je pogledala s tistim utrujenim pogledom: »Samo pazi, da ne boš zaradi tega sprejela napačne odločitve.«

Tiste noči nisem mogla spati. Odprla sem aplikacijo za zmenke in začela brskati po profilih. Vsak drugi moški je iskal »avanturo«, »prijateljico za šport« ali pa je imel sliko z ribo v roki. Po nekaj minutah sem ugasnila telefon in si zaželela, da bi bilo vse lažje.

Čez nekaj tednov me je mama poklicala: »Tanja, veš kdo se je zaročil? Mateja! Saj se spomniš Mateje iz sosednje ulice?«

»Super za njo, mami.«

»Pa ti? Si koga spoznala?«

»Ne še.«

»Saj boš. Samo ne bodi preveč izbirčna.«

Počasi me je začelo dušiti. Zdelo se mi je, da vsi okoli mene živijo po nekem nevidnem scenariju – šola, faks, služba, poroka, otroci – jaz pa sem nekje obstala. Ko sem to omenila očetu na naslednjem obisku doma, je le zamrmral: »Saj boš že našla pravega. Samo ne čakaj predolgo.«

Nekega petka sem šla na rojstni dan sodelavca Marka. Tam sem spoznala Aleša – bil je duhovit, pameten in presenetljivo iskren: »Veš kaj me najbolj moti pri teh zmenkih? Da vsi nekaj igrajo.«

Pogovarjala sva se do jutra. Prvič po dolgem času sem začutila metuljčke v trebuhu. Naslednje tedne sva preživljala skupaj – sprehodi po Rožniku, večerje doma pri meni, izleti na morje. A ko sem ga povabila domov v Kamnik na kosilo k staršem, se je začelo zapletati.

Mama ga je gledala postrani: »A si ti iz Ljubljane? Kaj pa tvoja služba? A imaš stanovanje?« Oče ga je zasliševal o politiki in nogometu. Petra pa ga je takoj dodala na Instagramu.

Po kosilu mi je Aleš rekel: »Tvoja družina je kar zahtevna.«

»Saj niso slabi ljudje… Samo… Malo so tradicionalni.«

Aleš ni bil navdušen nad idejo o poroki ali otrocih. »Zakaj bi si komplicirala življenje? Saj nama je lepo tako kot je.«

Začela sva se oddaljevati. Vsakič ko sem omenila prihodnost ali skupno življenje, se je umaknil vase. Po nekaj mesecih sva se razšla.

Spet sem bila sama. Mama je bila razočarana: »Tanja, kaj pa delaš narobe? Saj si lepa punca!« Oče mi je svetoval naj grem večkrat ven med ljudi. Petra mi je poslala meme o samskih ženskah.

V službi so mi ponudili napredovanje – vodja oddelka za digitalni marketing. Sprejela sem ga brez oklevanja. Vsak dan sem delala do poznega večera in si govorila, da mi nič ne manjka.

A ko sem ponoči sedela na balkonu s kozarcem vina in gledala luči Ljubljane pod sabo, me je prešinilo: Zakaj imam občutek, da moram izbirati med samostojnostjo in ljubeznijo? Zakaj družba še vedno meri žensko vrednost skozi prizmo poroke?

Mogoče nisem edina. Mogoče nas je veliko takih – ujetih med lastnimi željami in pričakovanji okolice.

Se tudi vi kdaj vprašate: Ali smo lahko resnično srečni sami ali nas bo vedno spremljal občutek nepopolnosti? Je hrepenenje po bližini res nekaj slabega ali pa smo samo pozabili poslušati svoje srce?