Kako sem ustavila taščine nenapovedane obiske – in kakšna je bila njena maščevalna poteza?

»Spet je tukaj!« sem zaslišala svoj notranji glas, ko sem skozi kukalo zagledala znano postavo pred vrati. V roki je držala vrečko iz Mercatorja, na obrazu pa tisti vztrajni nasmeh, ki je vedno pomenil: »Prišla sem, ker vem, kaj je najbolje za vas.« Moja tašča, Marija. Že tretjič ta teden. Matej je bil še v službi, jaz pa sem si želela le nekaj miru po napornem dnevu v pisarni.

»Živjo, Tanja! Sem ti prinesla malo domače juhe, saj veš, da Matej rad poje nekaj toplega,« je rekla in že stopila čez prag, kot da je to njen dom. Nisem ji mogla reči ne. Vedno je našla način, da je vstopila – s hrano, z nasveti ali s skrbjo za vnuke, ki jih še sploh nisva imela.

Ko sem zaprla vrata za njo, sem globoko vdihnila. »Hvala, Marija, ampak res bi danes rada malo počivala. Imela sem naporen dan.«

»Ah, saj veš, da ti hočem samo pomagati. Saj Matej mi nikoli ne zameri, če pridem. On ve, da imam rada red in čistočo. Pa še tole – opazila sem, da imaš na okenski polici prah. Če hočeš, ti ga lahko pobrišem?«

V meni je zavrelo. Nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem. Vsak njen obisk me je spomnil na to, kako malo prostora imam v lastnem domu. Ko je Matej prišel domov in zagledal mamo v kuhinji, mu je obraz zažarel. »Mami! Kako lepo te je videti! Kaj si nam dobrega prinesla?«

Nisem mogla verjeti. Vsakič isto – on je bil vesel, jaz pa sem se počutila kot tujec v lastnem življenju. Ko sva zvečer ostala sama, sem mu poskušala razložiti: »Matej, prosim te… Potrebujem več zasebnosti. Tvoja mama prihaja brez najave in jaz… Jaz ne zdržim več.«

Pogledal me je s tistim izrazom, ki ga poznam že od začetka najine zveze – mešanica nerazumevanja in krivde. »Ampak Tanja… Saj veš, da ji veliko pomeniva. Po očetovi smrti nima nikogar drugega.«

»Ampak midva sva zdaj družina! Tudi jaz imam občutke!« sem skoraj zakričala.

Tisti večer nisem mogla zaspati. V glavi so mi odmevali njeni komentarji: »Tako se pa res ne kuha juhe… Matej ima rad bolj gosto… Saj boš videla, ko boš imela otroke…« Počutila sem se kot slabša žena in še slabša snaha.

Naslednji teden je Marija spet prišla – tokrat s ključi od stanovanja. »Saj mi jih je Matej dal za vsak slučaj! Če bi kaj potrebovala…«

To je bila kaplja čez rob.

Ko sem zvečer sedela na kavču in gledala skozi okno na deževno Rožno dolino, sem vedela: nekaj se mora spremeniti. Poklicala sem svojo najboljšo prijateljico Nino in ji izlila srce.

»Tanja, postaviti moraš meje. Če tega ne boš naredila zdaj, bo vedno huje. Saj veš, kako so slovenske mame…«

Naslednji dan sem zbrala ves pogum in povabila Marijo na kavo – tokrat v bližnjo kavarno, ne k nam domov.

»Marija, rada bi se pogovorila o nečem pomembnem…«

Njene oči so se zožile. »Je kaj narobe? Matej mi ni nič rekel.«

»Gre za najin dom… Rada bi imela več zasebnosti. Prosim te, če lahko prideš samo takrat, ko te povabiva.«

Za trenutek je molčala. Nato pa: »Aha… Torej ti ni všeč, da skrbim za svojega sina? Saj vem… Nikoli nisem bila dovolj dobra za tvojo družino.«

»Ne gre za to… Gre za naju z Matejem. Potrebujem prostor za najin zakon.«

Marija je vstala in brez besed odšla. Ostala sem sama s kavo in občutkom krivde.

Ko sem prišla domov, me je pričakal hladen pogled Mateja.

»Kaj si naredila moji mami? Jokala je po telefonu! Rekla je, da si jo nagnala iz najinega življenja.«

»Matej… Samo prosila sem jo za malo zasebnosti.«

»Ne morem verjeti… Saj veš, koliko ji pomeniva!«

Tiste noči sva prvič spala vsak na svoji strani postelje.

V naslednjih tednih Marije ni bilo na spregled. Stanovanje je bilo tiho in mirno – a med nama z Matejem se je nabirala napetost. Vsak pogovor se je končal v tišini ali prepiru.

Nekega dne pa sem v nabiralniku našla pismo – ročno napisano z Marijinim prepoznavnim pisanjem.

»Draga Tanja,

vidim, da si me izrinila iz vajinega življenja. Upam, da boš srečna brez mene. Mateju pa sporoči, da ga ne bom več motila. Naj ti bo lepo v tvoji tišini.

Marija«

Solze so mi stekle po licih. Nisem si želela vojne – samo miru.

Matej je bil še bolj odmaknjen. Začel je prihajati domov pozneje in več časa preživljal pri prijateljih ali v službi.

Nekega večera sva sedela vsak s svojim telefonom v rokah.

»Matej… Ali sploh še imava prihodnost?« sem tiho vprašala.

Dolgo me je gledal. »Ne vem več… Ti si izbrala to pot.«

V tistem trenutku sem začutila praznino – kot da sem izgubila vse: moža, dom in celo sebe.

Po nekaj tednih tišine me je poklicala Nina: »Tanja, Marijo so sprejeli v bolnišnico – zaradi stresa in visokega pritiska.«

Občutek krivde me je skoraj zadušil. Šla sem jo obiskat – prvič po dolgem času.

Ležala je bleda na postelji in me pogledala z žalostnimi očmi.

»Nisem hotela biti v napoto… Samo tako zelo pogrešam svojega sina.«

Zajokali sva obe.

Ko sem prišla domov, sem objela Mateja in mu rekla: »Oprosti… Nisem hotela razdreti tvoje družine.«

On pa: »Tudi jaz bi moral bolje razumeti tebe.«

Počasi sva začela graditi nove meje – skupaj. Marija zdaj pride na obisk po dogovoru in najin odnos se počasi celi.

A še danes se sprašujem: Je mogoče v Sloveniji sploh postaviti zdrave meje med generacijami? Ali smo obsojeni na to večno vojno med snahami in taščami?