Nezaželen gost, vrt in novo srce: Zgodba o Mojci iz Maribora

»Kaj pa ta človek dela v moji kuhinji?« sem skoraj zakričala, ko sem z vso težo vrečk zaloputnila vrata za sabo. V zraku je visel vonj po sveže kuhani kavi, a ni bil domač. Neznanec je sedel za mizo, v moji najljubši modri skodelici, in me gledal s tistim samozavestnim nasmeškom, ki ga imajo ljudje, ki mislijo, da jim vse pripada. Mama je stala ob pultu, roke stisnjene v pest, oči pa so ji bežale stran od mene.

»Mojca, to je Boris. Prišel bo nekaj časa ostati pri nas,« je rekla mama s tihim glasom, ki ga še nikoli nisem slišala. »Ima težke čase.«

Boris je pokimal in rekel: »Samo dokler se ne postavim na noge.«

V meni je zavrelo. Stanovanje v Mariboru je bilo majhno – dve sobi, kuhinja in kopalnica. Že tako sem komaj prenašala mamine navade in njene tihe očitke, zdaj pa naj bi si delila dom še z neznancem? Oče je umrl pred tremi leti. Od takrat sva z mamo živeli v nekakšnem premirju – vsak dan sva se izogibali pogovoru o stvareh, ki so resnično bolele. Zdaj pa to.

»Zakaj mi nisi povedala?« sem siknila skozi zobe.

Mama je le skomignila z rameni in se obrnila stran. V tistem trenutku sem vedela, da je nekaj narobe. Ne samo z njo – z nama. Z mano.

Tisto noč nisem mogla spati. Slišala sem Borisa smrčati na kavču v dnevni sobi. Mama je tiho hodila po stanovanju in nekajkrat sem zaslišala njen tih jok. V glavi so mi odmevale besede: »Ima težke čase.« Kaj pa jaz? Kaj pa moje težke čase? Odkar je oče umrl, sem bila sama v tem stanovanju – sama s svojimi mislimi, s svojo žalostjo, s svojo jezo na mamo, ker ni znala biti boljša.

Naslednje jutro sem šla v službo brez zajtrka. V službi so me sodelavke spraševale, zakaj sem tako tiha. Nisem jim znala odgovoriti. Ko sem se popoldne vračala domov, sem zavila mimo starega vrta za blokom. Bil je popolnoma zaraščen – plevel je prerasel gredice, na katerih sva z očetom nekoč sadila paradižnik in peteršilj. Spomnila sem se njegovih rok, kako sta nežno grabili zemljo, kako me je učil razlikovati med plevelom in solato.

Tistega dne sem prvič po dolgem času stopila na vrt. Sklonila sem se in začela puliti plevel. Prsti so se mi umazali od zemlje, a občutek je bil dober – skoraj osvobajajoč. Vsak izpuljen plevel je bil kot kos bolečine, ki ga iztrgam iz sebe.

Doma me je pričakala tišina. Boris je bil očitno nekje zunaj, mama pa je sedela za mizo in gledala skozi okno.

»Zakaj si ga pripeljala?« sem jo vprašala brez ovinkarjenja.

Pogledala me je z rdečimi očmi. »Ker nima nikogar drugega. In ker… ker jaz tudi ne.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni se je prepletalo toliko občutkov – jeza, žalost, razočaranje. A tudi nekaj drugega – strah pred tem, da bi bila res popolnoma sama.

Dnevi so minevali v napetosti. Boris je bil prijazen, a preveč domač za moj okus. Mama mu je kuhala kosila, skupaj sta gledala televizijo. Jaz sem se umikala na vrt – tam sem našla svoj mir. Po službi sem ure in ure preživljala med gredicami, sadila sem novo solato, fižol in celo nekaj jagod. Soseda Silva me je opazovala skozi okno in mi enkrat prinesla sadike paradižnika.

»Dobro ti gre, Mojca,« je rekla s toplim nasmehom. »Tvoj oče bi bil ponosen nate.«

Ob teh besedah so mi stopile solze v oči.

Nekega večera sem prišla domov in ujela pogovor med mamo in Borisom.

»Ne vem več, kaj naj naredim z Mojco. Tako se je zaprla vase…«

»Daj ji čas, Marija. Tudi ona žaluje po svojem.«

Takrat sem prvič začutila nekaj podobnega sočutju do Borisa. Morda res ni bil sovražnik.

Poleti se je napetost nekoliko sprostila. Boris mi je pomagal na vrtu – pokazal mi je nekaj trikov za boljši pridelek fižola. Mama se nama je pridružila pri obiranju jagod. Po dolgem času smo skupaj sedeli na klopci pred blokom in jedli sveže jagode z vrta.

A potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega – Boris je dobil službo v Avstriji in napovedal odhod.

Mama je bila vidno prizadeta. »Kaj pa midve?«

Boris jo je prijel za roko: »Marija, čas je, da greš naprej. Tudi Mojca.«

Tisto noč sva z mamo dolgo sedeli na balkonu.

»Veš, Mojca… Ves ta čas sem mislila, da te moram zaščititi pred bolečino. Ampak zdaj vidim, da si močnejša od mene.«

Pogledala sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino do nje.

»Mogoče bi lahko skupaj poskrbeli za vrt?« sem predlagala.

Mama se je nasmehnila skozi solze.

Danes vrt cveti kot še nikoli prej. Z mamo sva našli nov način sobivanja – brez skrivnosti in zamolčanih besed. Boris nam piše iz Avstrije in pošilja slike novih krajev.

Včasih se vprašam: ali bi lahko drugače ravnala? Ali smo res kdaj pripravljeni odpreti srce za nove ljudi – ali pa nas preteklost vedno drži nazaj?