Babičina hiša, mamina pravila: Bitka za svobodo pod domačo streho

»A ste res mislili, da me boste izrinili iz lastne hiše?« je mamin glas odmeval po hodniku, ko je zaloputnila vrata za sabo. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle, Nađa pa je stala ob meni, bleda kot stena. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Vse odkar je babica umrla in nama zapustila hišo v Škofji Loki, se je naš vsakdan spremenil v boj za vsak centimeter svobode.

Mama, Silva, je bila vedno tista, ki je odločala – o tem, kdaj bomo jedli, kdo bo obiskal koga in celo o tem, kako visoko bomo obesili slike na steni. Ko sva z Nađo izvedeli za babičino oporoko, sva prvič začutili upanje: mogoče bova končno lahko dihali po svoje. Toda Silva ni nameravala izpustiti vajeti. »Hiša je sicer vaša na papirju, ampak jaz sem jo vzdrževala vse življenje!« je ponavljala kot mantro. Vsak najin poskus samostojnosti je naletel na zid.

Najhuje je bilo tisto nedeljsko jutro, ko sva z Nađo v kuhinji tiho kuhala kavo. »Veš, da bo spet začela?« sem šepnila. Nađa je le prikimala. Mama je vstopila in brez pozdrava začela: »Kdo je premaknil mojo vazo? In zakaj ni več mojih brisač v kopalnici?« Nisem več zdržala. »Mama, to ni več samo tvoja hiša. Tudi midve imava pravico do prostora.«

V trenutku je planila name: »Ti si nehvaležna! Vse sem žrtvovala za vaju! Če vama ni prav, pa kar pojdita!«

Tistega dne sem prvič resno razmišljala o tem, da bi odšla. Toda kam? Plače sta bili skromni – jaz sem delala kot učiteljica v vrtcu, Nađa pa kot prodajalka v Mercatorju. Najemnine v Ljubljani so bile astronomske. Hiša je bila najina edina varnost.

Sosedje so začeli šepetati. »A ste slišali? Pri Silvi se spet derejo. Punce ji hočejo vzeti hišo.« V trgovini so me gledali postrani. Vsi so poznali našo zgodbo – v majhnem kraju se skrivnosti ne obdržijo dolgo.

Nekega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v temo. Nađa se mi je pridružila. »Ne morem več tako živeti,« je rekla tiho. »Vsak dan se bojim, kaj bo rekla ali naredila.«

»Veš kaj? Zamenjali bova ključavnico. Če že ne moreva imeti miru drugače…«

Nađa me je pogledala s strahom in upanjem hkrati. Naslednji dan sva šli v železnino in kupili novo ključavnico. Ko sva jo namestili, sem čutila olajšanje – in grozo obenem.

Ko se je mama vrnila iz službe in ugotovila, da njen ključ ne deluje več, je nastala prava drama. »Kaj si dovolita?! To je moja hiša! Poklicala bom policijo!«

Policisti so prišli in potrkali na vrata. »Gospa Silva, vaši hčerki sta lastnici hiše po oporoki. Pravno nimamo kaj narediti.« Mama je bila besna. Tisto noč ni spala doma.

Naslednje tedne so zaznamovali molki in ledeni pogledi. Mama se je preselila k teti Mariji v Kranj in nama pošiljala dolge SMS-e: »Upam, da sta zdaj srečni!« ali »Ko bosta potrebovali pomoč, se spomnita tega trenutka.«

Hiša je postala tiha kot grobnica. Pogrešali sva celo njene prepire in nerganje. Po nekaj tednih sva jo povabili na kosilo – želeli sva ji razložiti, da si želiva le nekaj prostora zase.

Prišla je, a ni sedla za mizo. »Ne potrebujeta mene več. Naj bo tako.«

Nađa je jokala še dolgo potem, ko je mama odšla. Jaz sem sedela ob oknu in gledala v prazno dvorišče.

Dnevi so minevali, a praznina ni izginila. Sosedje so naju še vedno ogovarjali – zdaj kot »tisti nehvaležni punci«. V službi sem bila raztresena; otroci so me spraševali, zakaj sem žalostna.

Nekega večera sem našla star babičin dnevnik med knjigami v podstrešni sobi. Pisala je o svoji mladosti med vojno, o tem, kako so jo starši nadzorovali in ji nikoli dovolili odločati o svojem življenju. »Upam, da bodo moji vnuki znali živeti po svoje, brez strahu pred starši.«

Solze so mi tekle po licih. Poklicala sem Nađo: »Misliš, da sva res nehvaležni? Ali samo želiva dihati?«

Mama se ni vrnila še dolgo časa. Ko pa se je končno pojavila na vratih – shujšana in starejša – ni več kričala. Sedla je na klop pred hišo in rekla: »Mogoče sem res preveč pritiskala na vaju. Ampak strah me je bilo ostati sama.«

Objeli smo se in jokali vsi trije.

Danes hiša ni več bojišče – a brazgotine ostajajo. Včasih se vprašam: ali lahko družina preživi takšne rane? In ali smo Slovenci sploh pripravljeni govoriti o tem, kako težko je postaviti meje svojim staršem?