Teta Marija in njene zahteve: Kdaj je dovolj?

»Ne bom še enkrat ponavljala! Če mi ne boste letos kupili tistega zlatega prstana iz Zlatarne Celje, potem pa res ne vem, zakaj sploh še hodim k vam!« Teta Marija je s pestjo udarila po mizi, da so kozarci zacingljali. Vsi smo obsedeli kot uročeni. Mož, Andrej, je nemočno pogledal v tla, tast in tašča sta si izmenjala zaskrbljene poglede, jaz pa sem stiskala roke pod mizo, da ne bi kdo opazil, kako se mi tresejo prsti.

V naši družini je teta Marija vedno veljala za nekakšno institucijo. Bila je tista, ki je vedno imela zadnjo besedo, tista, ki je odločala, kje bomo praznovali božič, kdo bo prinesel potico in kdo bo moral pospraviti po kosilu. A zadnja leta so njene zahteve postajale vse bolj nesramne. Ko je umrla njena sestra – moja tašča – je Marija prevzela vlogo matriarhinje, čeprav ni nikoli imela svojih otrok. Zdaj je pričakovala, da bomo vsi plesali po njenih notah.

»Marija, veš, letos res ni najboljši čas za takšne stroške…« je Andrej previdno začel, a ga je teta prekinila z dvignjeno roko.

»Andrej! Ti si moj nečak! Če ti ne moreš poskrbeti za svojo teto, potem res ne vem, kaj sem vse življenje vlagala v to družino!«

Ob teh besedah sem začutila cmok v grlu. Vsi smo vedeli, da Marija nikoli ni vlagala ničesar razen svojih kritik in zahtev. Ko smo pred dvema letoma potrebovali pomoč pri obnovi strehe, se je izgovorila na boleče koleno. Ko se je rodil najin sin Luka, ni niti poklicala. A zdaj pričakuje zlati prstan.

Po kosilu sem se zaprla v kopalnico in si umila obraz z mrzlo vodo. V ogledalu sem zagledala utrujene oči in podočnjake. »Zakaj to dopuščamo?« sem si šepnila. »Zakaj nihče ne reče dovolj?«

Tistega večera sva z Andrejem sedela v tišini. Luka je spal, midva pa sva gledala skozi okno v deževno noč.

»Ne morem več,« sem tiho rekla. »Vsakič ko pride tvoja teta, se počutim manjvredno. Kot da nismo dovolj dobri.«

Andrej je vzdihnil. »Vem. Ampak če ji ne ustrežemo… Bo naredila tak cirkus, da bo cela vas govorila o nas.«

»In kaj potem? Saj že zdaj vsi vedo, kakšna je!« sem skoraj zavpila.

Naslednji dan sem šla v službo kot robot. Delam kot medicinska sestra na interni v UKC Ljubljana. Vsak dan gledam ljudi, ki se borijo za življenje in smrt. Ko prideš domov iz takšne službe, si želiš le miru. A pri nas doma miru ni bilo že dolgo.

V službi me je kolegica Ana vprašala: »Si v redu? Zgledaš izmučeno.«

»Teta Marija spet dela dramo zaradi darila za rojstni dan,« sem priznala.

Ana se je zasmejala: »Aja, tista tvoja slavna teta! Veš kaj bi jaz naredila? Poslala bi jo nekam!«

»Lahko bi jo ti, jaz pa ne morem. Andrej noče zameriti družini.«

Ana me je pogledala s sočutjem: »Veš, enkrat boš morala postaviti mejo. Drugače bo vedno slabše.«

Tiste besede so mi odzvanjale v glavi ves dan.

Ko sem prišla domov, sem našla Andreja na kavču s telefonom v roki.

»Klical sem zlatarno,« je rekel potiho. »Prstan stane skoraj 700 evrov.«

Skoraj sem padla na tla od šoka. »A si nor? Toliko denarja nimava niti za počitnice! Luka potrebuje nove čevlje! Jaz rabim nova očala!«

Andrej je nemočno skomignil z rameni. »Če ji ne kupiva… Bo užaljena do konca življenja.«

Takrat sem prvič začutila pravi bes. »Naj bo užaljena! Dovolj imam tega!«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko smo se trudili ustreči Mariji – na račun sebe in svojih otrok. Spomnila sem se lanskoletnega božiča, ko je zahtevala posebno torto iz slaščičarne Maxim. Spomnila sem se vseh njenih kritik na račun moje vzgoje in kuhanja.

Zjutraj sem vzela telefon in poklicala Marijo.

»Ja?« se je oglasila s svojim značilnim tonom.

»Marija, letos ti ne moremo kupiti zlatega prstana. Preprosto nimamo denarja.«

Za trenutek je bila tišina na drugi strani linije.

»A tako? Torej vam nič ne pomenim? Po vsem tem…«

Prekinila sem jo: »Marija, dovolj je bilo. Letos boš dobila darilo iz srca – nekaj skromnega, a iskrenega. Če ti to ni dovolj… potem žal ne morem pomagati.«

Slišala sem njen ogorčen vzdih in nato klik – prekinila je zvezo.

Ko sem odložila telefon, sem začutila olajšanje in hkrati strah pred posledicami. Andrej me je pogledal s spoštovanjem in rahlim strahom.

»Si prepričana?«

»Sem.«

Minili so dnevi tišine. Marija ni klicala. Na rojstni dan smo ji skupaj z Lukom spekli pito in ji napisali pismo z lepimi željami. Prinesli smo ji darilo – ročno izdelan šal iz volne in domačo marmelado.

Ko smo prišli k njej domov, nas je sprejela s hladnim pogledom.

»To je vse?«

Luka ji je podal risbico z napisom: »Vse najboljše teta Marija!«

Za trenutek sem videla solzo v njenem očesu – ali pa se mi je le zdelo.

Ko smo odhajali domov, sem prvič po dolgem času začutila mir.

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala Ljubljano pod sabo. Razmišljala sem o tem, koliko časa smo dovolili drugim določati naše življenje.

Se tudi vi kdaj znajdete v primežu družinskih pričakovanj? Kdaj rečete dovolj? Je prav postaviti mejo – tudi če to pomeni konflikt?