Resnica ima svojo ceno – Poletje, ki je razbilo našo družino

»A res misliš, da je to pošteno, mama?« sem skoraj zakričala, ko sem stala sredi kuhinje, roke stisnjene v pesti. Poletje je bilo v polnem razmahu, zrak v naši hiši v Škofji Loki pa je bil gost od napetosti. Mama je sedela za mizo, njene roke so mirno mešale kavo, kot da se pogovarjava o vremenu in ne o tem, da je pravkar povedala, da bo na morje peljala samo mojega nečaka Tima, sina moje sestre Mojce. »Veš, Magdalena, Tim je še majhen. Ti in tvoja hči sta že bili na morju lani. Pa saj veš, kako je…«

»Ne, ne vem!« sem ji zabrusila. »Vem samo to, da vedno izbereš Mojčine otroke. Vedno! In zdaj še pričakuješ, da ti dam denar za bencin? Za izlet, na katerega moja Ana sploh ne sme?«

Mama je zavzdihnila in pogledala proč. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira vse tisto, kar sem leta tlačila vase. Vse tiste male krivice – ko je Mojci kupila novo kolo, meni pa rekla, naj si ga sposodim od sosedov; ko je Mojčine otroke peljala na sladoled, Ana pa je ostala doma; ko je vedno našla izgovor, zakaj so drugi bolj pomembni.

»Magdalena, ne dramatiziraj. Saj veš, da imam vse vas rada.«

»Ne, mama. Ne veš, kako boli, ko si vedno druga izbira. Ko moraš za vsako stvar prositi in se dokazovati. Ana ni nič manj tvoja vnukinja kot Tim!«

V sobi je zavladala tišina. Slišala sem le oddaljen zvok kosilnice iz sosedovega vrta in tiktakanje ure na steni. Mama ni rekla ničesar več. Vstala sem in odšla ven na vrt. Tam me je čakala Ana, sedela je na gugalnici in gledala v tla.

»Mami, zakaj babica ne mara mene?« me je vprašala s tihim glasom.

Srce mi je skoraj počilo. Kako naj ji razložim nekaj, česar še sama nisem razumela? Usedla sem se poleg nje in jo objela.

»Ni res, da te ne mara. Samo… včasih odrasli delajo napake.«

A v sebi sem vedela: to ni bila napaka. To je bila vzorec. In jaz sem bila vedno tista tiha hči, ki je požirala solze in se smehljala skozi bolečino.

Tistega večera sem poklicala Mojco. »A veš za tole z morjem?« sem začela previdno.

»Ja, mama mi je povedala. Saj veš, Tim ima rad morje…«

»Mojca, a ti sploh vidiš, kaj se dogaja? Vedno si ti tista prva. Vedno tvoji otroci dobijo vse.«

Na drugi strani je zavladala tišina. »Magdalena… saj veš, da mama ni popolna. Ampak zakaj zdaj delaš tak cirkus? Saj bo še priložnost za Ano.«

»Ne gre za priložnost! Gre za to, da se vedno znova počutiva manj vredni!«

Pogovor se je končal brez zaključka. Počutila sem se še bolj osamljeno kot prej.

Naslednje dni sem bila tiha in zadržana. Mama me je opazovala izza časopisa in mi ponujala kavo ali kos lubenice, kot da bi s tem lahko popravila vse zamujeno. Ana pa se je še bolj zaprla vase.

Nekega popoldneva sem šla po kruh v trgovino pri Francki. Tam sem srečala sosedo Zdenko.

»Kaj pa si tako zamišljena?« me je vprašala.

»Ah… družinske zadeve.«

Zdenka me je pogledala s tistim razumevajočim pogledom starejših žensk: »Veš, Magdalena… jaz sem bila tudi vedno tista druga pri svojih starših. Ampak enkrat moraš reči dovolj.«

Tiste besede so mi odzvanjale v glavi še ves večer.

Ko sta se mama in Mojca naslednjič pogovarjali v dnevni sobi – o tem, kako bo Tim vesel morja – sem stopila zraven in jasno rekla: »Ne bom dala niti centa za izlet, na katerega Ana ne sme.«

Mama me je pogledala presenečeno: »Ampak Magdalena… Saj si vedno pomagala.«

»Dovolj imam tega! Leta sem gledala skozi prste! Ana ni nič manj vredna! Če gre Tim na morje, gre tudi Ana – ali pa nihče!«

Mojca je zavila z očmi: »Spet dramatiziraš…«

»Ne dramatiziram! Samo prvič v življenju povem na glas to, kar čutim!«

Mama je utihnila. Prvič sem videla v njenih očeh nekaj drugega kot le naveličanost – morda celo kanček krivde.

Tisto noč nisem spala. Premlevala sem vse pogovore iz otroštva: ko sem bila bolna in me mama ni obiskala v bolnišnici; ko sem dobila slabšo oceno in mi ni rekla nič spodbudnega; ko sem prvič zmagala na tekmovanju in ni prišla gledat.

Zjutraj me je mama poklicala v kuhinjo.

»Magdalena… mogoče imaš prav. Nisem bila vedno poštena do tebe ali Ane.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Po vseh teh letih sem prvič slišala opravičilo.

»Če želiš… lahko gremo vsi skupaj na morje.«

Pogledala sem Ano – njen obrazek se je razjasnil kot sonce po dežju.

A kljub temu opravičilu so rane ostale. Mojca mi še dolgo ni govorila; mama se je trudila biti bolj pravična, a stare navade umirajo počasi.

Tisto poletje nas je spremenilo vse. Naučila sem se postaviti zase in za svojo hčerko – čeprav me je stalo miru v družini.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: Ali res lahko kdaj popravimo vse zamujeno? Ali lahko družina preživi resnico?