Ko tuji otroci postanejo tvoja skrb: Izpoved ene tete

»Spet prihajajo,« si šepnem, ko slišim zvonec in skozi okno zagledam Petro, kako iz avta vleče dve vreči igrač in za roko vleče svoja dva sina, Žana in Tima. Moja Ema se stisne k meni, njene oči so polne skrbi. »Mami, ali lahko danes ostanem v svoji sobi?« vpraša tiho, skorajda proseče. V meni zavre – spet bo dan, ko bom morala gledati, kako nekdo drug prestopa meje v moji hiši.

Petra vstopi brez pozdrava, že v hodniku začne ukazovati: »Žan, ne meči čevljev! Tim, nehaj teči!« A njena navodila so kot veter – otroka ju preslišita in že sta v dnevni sobi. Ema se še bolj stisne k meni. »Pozdravljeni,« rečem na silo prijazno. Petra mi vrže utrujen pogled: »Saj veš, kako je. Fantoma je dolgčas doma.«

V naslednjih minutah se dnevna soba spremeni v bojišče. Žan brca Emine plišaste igrače, Tim ji vzame knjigo iz rok. Ema se umakne v kot in me pogleda z očmi, ki prosijo pomoč. »Fantje, prosim, bodite malo bolj nežni,« rečem mirno. Petra zavije z očmi: »Ah, saj so samo otroci.«

V meni vre. Vsakič znova se sprašujem: ali sem jaz tista, ki pretirava? Ali pa vsi okoli mene nočejo videti, kaj se dogaja? Ko Ema pride k meni in zašepeta: »Mami, Žan mi je rekel, da sem razvajena smrklja,« mi po licu spolzi solza. »Petra, lahko prosim malo pogledaš na fanta?« jo vprašam tiho. Ona pa: »Maja, ne kompliciraj. Saj veš, kako so fantje.«

Zvečer sedim na kavču in gledam moža Marka. On je tiho, pogreznjen v telefon. »Marko, zakaj nič ne rečeš? Saj vidiš, da Ema trpi.« On vzdihne: »To so družinske stvari. Saj bo minilo.«

A ne mine. Vsak obisk je težji. Ema postaja vse bolj tiha, vse bolj se zapira vase. V šoli so jo vprašali, zakaj je žalostna. Jaz pa ponoči ležim budna in razmišljam: ali sem slaba teta, če postavim meje? Ali sem slaba mama, če jih ne?

Nekega dne Ema pride iz šole z modrico na roki. »Kaj se je zgodilo?« vprašam zaskrbljeno. »Žan me je porinil s stola, ker nisem hotela dati svoje barvice.« Srce mi razbije. Pokličem Petro: »Petra, tole pa res ni več sprejemljivo. Ema ima modrico zaradi Žana.« Ona pa: »Maja, nočem poslušati teh pritožb. Moja fanta sta živahna in to je to.«

Tiste noči ne spim. V glavi mi odmevajo besede: »To je to.« Ali res? Naslednjič, ko Petra pride na obisk, se odločim – danes bom postavila mejo.

Žan začne metati Emine igrače po tleh. Stopim do njega in mirno rečem: »Žan, pri nas igrač ne mečemo. Če boš še enkrat vrgel igračo, boš moral sesti na stol in počakati.« Petra me pogleda kot bi me hotela požreti: »Kaj pa si ti misliš? Saj ni tvoj otrok!«

»Ne, ni moj otrok. Ampak to je moj dom in Ema je moja hči. In tukaj veljajo pravila za vse otroke.«

V sobi nastane tišina. Marko pogleda stran. Žan se namršči in sede na stol. Petra jezno pobere torbico: »Če ti tako misliš vzgajati otroke…«

»Ne vzgajam tvojih otrok. Samo ščitim svojo hčerko.«

Petra odide prej kot običajno. Marko je tiho ves večer. Ema pride k meni in me objame: »Hvala, mami.«

A s tem ni konec. Naslednji dan me pokliče tašča Marija: »Maja, kaj si naredila Petri? Zdaj je užaljena! Saj veš, da moramo držati skupaj kot družina.«

»Marija, jaz sem samo želela zaščititi Emo.«

»Vsi imamo težke trenutke z otroki. Ne smeš biti tako stroga.«

Počutim se sama proti vsem. V službi kolegica Tanja opazi mojo utrujenost: »Kaj je narobe?« ji povem vse.

»Veš kaj? Prav imaš! Če ne boš ti zaščitila svoje hčerke, kdo jo bo? Družina gor ali dol – otrok mora vedeti, da ima varnost doma.«

Tiste besede mi dajo moč. Naslednjič povabim Petro na kavo brez otrok.

»Petra, vem, da imaš težke dneve in da ti ni lahko sama z dvema fantoma. Ampak pri nas doma morajo veljati pravila za vse otroke – tudi za tvoje.«

Petra najprej molči. Potem reče: »Včasih res ne zmorem več… Žan je postal nemogoč odkar se je mož odselil.«

Prvič jo vidim ranljivo. Prvič začutim sočutje.

»Petra… Lahko ti pomagam po svojih močeh – ampak ne morem več gledati, kako trpi Ema.«

Pogovor traja dolgo. Ni lahko – a prvič začutiva obe olajšanje.

Doma Marko še vedno ni navdušen nad mojimi odločitvami. A Ema je spet nasmejana.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: sem naredila prav? Kje je meja med tem, da si dober družinski član in tem, da zaščitiš svojega otroka?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Je prav postaviti meje tudi za tuje otroke – ali bi morala potrpeti zaradi družinskega miru?