Ko dom postane tujec: Drama selitve v babičin garsonjero

»Ne moreš biti resna, mama!« sem skoraj zakričala čez kuhinjsko mizo, ko je Marija s hladnim glasom povedala: »Stanovanje na Viču prodam. Vsi trije gremo v mojo garsonjero v Šiški. Tako bo najbolje za vse.« Tomaž je obsedel, kot bi ga nekdo udaril v prsa. V zraku je visela tišina, ki je bolela bolj kot katerakoli beseda.

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tla pod nogami majejo. Naše stanovanje na Viču ni bilo razkošno, a bilo je NAŠE. Tam sva z možem preživela najlepše trenutke – od prvega skupnega kosila do večerov, ko sva obupano štela kovance za položnice. Tam sva načrtovala prihodnost in sanjala o otrocih. In zdaj naj bi vse to zapustila zaradi odločitve, ki ni bila najina?

»Marija, to ni pošteno,« sem poskusila še enkrat, tokrat bolj mirno. »V garsonjeri bomo kot sardine. Kaj pa najina zasebnost? Kaj pa najin zakon?«

Marija je le skomignila z rameni. »Vsi moramo kdaj potrpeti. Danes ni več tako lahko preživeti. Stanovanje je preveliko zame in predrago. Garsonjera bo dovolj.«

Tomaž je molčal. Vedela sem, da ga boli, ker ne zna postaviti meje svoji materi. Vedno je bil njen »pridni sinček«, ki je raje požrl krivico, kot da bi se postavil zase. A tokrat sem čutila, da bo šlo predaleč.

Tiste noči nisem mogla spati. Slišala sem Tomaža, kako tiho joka v kopalnici. Prvič v življenju sem ga videla tako zlomljenega. V meni se je nabiral bes – na Marijo, na sistem, na življenje v Ljubljani, kjer si mlad par težko ustvari svoj dom.

Selitev je bila hitra in boleča. Vse najine stvari so bile stlačene v škatle in vreče. Na stene garsonjere nisva smela ničesar obesiti – »da ne bo lukenj«, je rekla Marija. Najini spomini so ostali zaprti v škatlah pod posteljo.

Življenje v garsonjeri je bilo kot življenje v akvariju. Marija je imela svoje navade – vstajala je ob petih in glasno poslušala radio Ognjišče. Vsak večer je gledala poročila in komentirala politiko: »V tej državi ni več reda! Mladina je lena!«

Tomaž se je zapiral vase. Po službi je hodil na dolge sprehode po Tivoliju, samo da ni bil doma. Jaz sem delala od doma in poslušala Marijino nenehno pritoževanje: »Kdaj boš pa ti našla pravo službo? Saj si izobražena, a ne?«

Nekega večera sem se zlomila. Medtem ko sem rezala čebulo za večerjo, so mi solze polzele po licih. Marija je sedela za mizo in brskala po letakih iz Mercatorja.

»A ti sploh razumeš, kaj si nama naredila?« sem jo vprašala s tresočim glasom.

Pogledala me je s tistim svojim hladnim pogledom: »Jaz sem vas vzela pod streho. Lahko bi bila na cesti.«

»Raje bi bila na cesti kot tukaj!« sem izbruhnila in vrgla nož v pomivalno korito.

Tomaž je pritekel iz kopalnice in me objel. Prvič po dolgem času sva bila spet ekipa. Tisto noč sva dolgo govorila – o tem, kako naprej, o tem, da ne moreva živeti tako naprej.

Naslednji dan sva začela iskati rešitve. Poklicala sva prijatelje – Andreja in Nino iz Most, ki sta nama ponudila kavč za nekaj tednov. Iskala sva stanovanja na Bolhi in Facebooku, a cene so bile nore: 800 evrov za eno sobo v Štepanjskem naselju! Tomaž je celo predlagal selitev v Kranj ali Kamnik, a jaz nisem hotela zapustiti Ljubljane.

Marija je bila užaljena: »Tako nehvaležna sta! Vse bi dala za vaju!«

A midva sva vedela: če ostaneva tukaj, bova izgubila drug drugega.

Po treh tednih sva našla majhno sobico v Šiški – stara hiša, skupna kopalnica s študenti, a vsaj nekaj najinega. Ko sva pakirala stvari iz garsonjere, mi je Marija tiho rekla: »Nekoč mi bosta hvaležna.«

Nisem ji odgovorila. Samo pogledala sem jo in si obljubila: nikoli več ne bom dovolila, da nekdo drug odloča o mojem življenju.

Danes živiva s Tomažem skromno, a svobodno. Imava le eno sobo in star kavč iz Bolhe, a imava mir in drug drugega.

Včasih ponoči razmišljam: Koliko mladih parov v Sloveniji živi podobno zgodbo? Koliko nas še mora izgubiti dom in sebe zaradi odločitev drugih? Je res tako težko ustvariti svoj prostor pod soncem?