Ko ti življenje vzame tla pod nogami: Mojca in tišina, ki kriči

»Mojca, kdaj pride oči domov?« Glas moje hčerke Tine je bil tih, skoraj prestrašen, ko je stala na pragu dnevne sobe. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razpada na tisoč drobnih koščkov. Že tretji dan zapored nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. Aleš je izginil brez sledu – brez slovesa, brez razlage, brez sledi. Samo izginil.

V glavi mi je odmeval njegov zadnji stavek: »Saj boš zmogla, Mojca.« Takrat se mi je zdelo, da govori o nečem vsakdanjem – o tem, da bom zmogla popraviti pralni stroj ali peljati otroke na trening. Nisem si predstavljala, da bo to pomenilo preživeti brez njega.

V naši majhni hiši v okolici Domžal je tišina postala tako gosta, da sem imela občutek, da me duši. Sosedje so šepetali za ograjo, mama me je vsak dan klicala in spraševala, če sem že kaj slišala od Aleša. Policija je le skomignila z rameni: »Odrasel moški ima pravico izginiti.«

Vsak večer sem sedela na robu postelje in poslušala dihanje svojih otrok. Tina je imela devet let, njen brat Žiga komaj šest. Vprašanja so se vrstila: Kako bom plačala položnice? Kaj bom dala otrokom za jesti? Kdo sem sploh brez Aleša?

Nekega jutra sem sedela za kuhinjsko mizo in strmela v skodelico kave, ki se je že zdavnaj ohladila. Naenkrat sem zaslišala trkanje na vrata. Bila je moja sestra Petra. »Mojca, ne moreš tako naprej. Pridi k meni, pomagaj mi v trgovini. Vsaj nekaj boš zaslužila.«

Sovražila sem občutek nemoči, a še bolj sem sovražila misel, da bi otroci ostali lačni. Pristala sem. Vsako jutro sem vstajala ob šestih in hodila v Petino majhno trgovino v centru Domžal. Tam sem urejala police, zlagala kruh in poskušala pozabiti na pogled ljudi, ki so vedeli več o mojem življenju kot jaz sama.

Nekega dne je v trgovino prišla gospa Marjeta iz sosednje ulice. »Mojca, slišala sem za Aleša… Če rabiš pomoč, samo povej.« Njene besede so bile prijazne, a v njih sem čutila tudi kanček radovednosti – tistega slovenskega »kaj pa če«, ki ga vsi poznamo.

Otroci so postajali vse bolj nemirni. Tina je začela ponoči močiti posteljo, Žiga pa se je zapiral vase in ni hotel govoriti o očiju. Ko sem nekega večera sedela ob njuni postelji, me je Tina vprašala: »Mami, a nas bo oči še imel rad, če ga ni?«

Solze so mi polzele po licih. »Seveda vas ima rad, srček. Samo… včasih odrasli naredimo stvari, ki jih otroci ne morejo razumeti.«

Vsak dan sem se borila z občutkom krivde in sramu. V trgovini so ljudje šepetali: »A si slišal? Aleš jo je pustil samo z dvema otrokoma.« Nekateri so mi ponujali pomoč iz usmiljenja, drugi so se me izogibali kot kužne.

Nekega večera me je poklicala mama: »Mojca, ne moreš tako naprej! Pridi domov v Škofjo Loko. Tukaj ti bomo pomagali.« A nisem mogla – nisem hotela biti spet tista hči, ki jo morajo reševati starši.

Po treh mesecih garanja v trgovini in neskončnih nočeh brez spanja sem začela opažati drobne spremembe. Tina se je začela smejati ob risankah. Žiga me je prvič po dolgem času objel brez besed. In jaz… jaz sem prvič po Aleševem odhodu pogledala v ogledalo in si rekla: »Preživela boš.«

A življenje ni pravljica. Nekega dne sem prejela pismo iz banke – grozili so z izvršbo zaradi neplačanih kreditov. Zlomilo me je. Sedela sem na tleh kuhinje in jokala kot otrok. Takrat me je poklicala Petra: »Mojca, dovolj! Dvigni glavo! Če ne boš zase poskrbela ti, ne bo nihče drug.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vsem – o otrocih, o Alešu, o tem, kdo sploh sem brez njega. Zjutraj sem poklicala na center za socialno delo in prosila za pomoč. Prvič v življenju sem priznala: »Ne zmorem več sama.«

Začela sem obiskovati skupino za samostojne mame v Ljubljani. Tam sem spoznala ženske z zgodbami še hujšimi od moje – nekatere so bežale pred nasiljem, druge so izgubile vse zaradi bolezni ali nesreč. Skupaj smo jokale in se smejale.

Počasi sem začela verjeti vase. Prijavila sem se na tečaj računovodstva in dobila priložnost za delo v majhnem podjetju v Trzinu. Ni bilo veliko denarja, a bilo je dostojanstvo.

Otroci so rasli in postajali vse bolj samostojni. Tina je začela hoditi na balet, Žiga na nogomet. Vsak večer smo skupaj sedeli za mizo in se pogovarjali – o šoli, o prijateljih… o življenju.

Aleša ni bilo več nazaj – niti pisma ni poslal. Včasih ponoči še vedno poslušam tišino in čakam na zvok ključev v vratih. A vem, da ga ne bo.

Danes vem: življenje te lahko zlomi v trenutku, a tudi iz najglobljega obupa lahko zraste nekaj lepega – če si dovoliš prositi za pomoč in če verjameš vase.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi v tišini, ki kriči? Koliko nas še čaka na čudež namesto na lastno moč? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?