Ko se družina raztrga: Bitka za vnukinjo Elo
»Ne boš več videl Ele, dokler ne začneš spoštovati najinih pravil!« je Marko zakričal na pragu, z Elo v naročju, medtem ko so ji po licih polzele solze. Njene drobne roke so se stegovale proti meni, dedku, ki sem ji vsak dan pripravljal zajtrk in jo peljal v vrtec. Petra, moja hči, je stala ob strani, bleda kot stena, in ni zmogla izreči niti besede. Vrata so se zaloputnila in v hiši je zavladala tišina, ki je bolela bolj kot katerikoli krik.
Sedel sem na kavču in strmel v prazno. V glavi so mi odmevale Markove besede: »Ne znaš skrbeti zanjo! Preveč sladkorja, premalo zelenjave!« A sam sem vedel, da sem vedno pazil na Elino prehrano. Včasih sem ji res spekel palačinke z marmelado, a le ob sobotah, ko sva skupaj gledala risanke. Je to res razlog, da mi vzamejo vnukinjo?
Petra je tiho sedla poleg mene. »Oprosti, oče. Ne vem več, kaj naj naredim. Marko je zadnje čase ves čas napet. Doma ni več smeha.« Njene oči so bile rdeče od joka. Prijel sem jo za roko in začutil, kako drobna in krhka je postala moja odrasla hči.
V naši družini ni bilo nikoli veliko denarja. Po smrti žene sem ostal sam v tej stari hiši na obrobju Ljubljane. Petra in Marko sta se preselila k meni po tem, ko je Marko izgubil službo v gradbeništvu. Skupaj smo nekako shajali – jaz s pokojnino, Petra s polovičnim delovnim časom v trgovini, Marko pa je tu in tam dobil kakšno priložnostno delo. A zadnje mesece je bilo vse težje. Računi so se kopičili, hladilnik je bil pogosto napol prazen.
Marko je postal drugačen. Vedno bolj razdražljiv, pogosto je dvignil glas na Petro ali celo na Elo. Ko sem mu predlagal, naj greva skupaj na občino povprašat za socialno pomoč ali otroški dodatek, me je zavrnil: »Ne bom prosil za miloščino!«
Tistega večera, ko je odpeljal Elo, nisem mogel spati. V glavi sem premleval vsak trenutek zadnjih tednov – ali sem res kdaj naredil kaj narobe? Sem bil preveč popustljiv dedek? Sem Petro preveč ščitil pred Markom? Ali pa gre za nekaj povsem drugega?
Naslednji dan sem šel do njihovega stanovanja v Fužinah. Vrata mi je odprla Petra – sama. »Marko je šel z Elo k svoji mami v Domžale. Pravi, da bo tam bolje poskrbljeno zanjo.« Njene roke so se tresle.
»Petra, ne moreš mu pustiti, da ti vzame otroka!« sem rekel tiho.
»Ne vem več, kaj naj naredim. Grozi mi, da bo šel na center za socialno delo in rekel, da nisem sposobna mama.«
Objel sem jo. »Nisi sama. Skupaj bova našla rešitev.«
Tiste dni sem začel opažati še nekaj drugega – Marko ni več nosil domov denarja od priložnostnih del. Petra mi je priznala: »Mislim, da ima dolgove. Nekajkrat so ga klicali neki moški in grozili.«
Vse bolj sem bil prepričan, da ni šlo le za prehrano ali vzgojo. Finančne težave so razjedale našo družino kot molji star plašč.
Nekega popoldneva sem šel po Elo v vrtec – upal sem, da jo bom vsaj za nekaj minut videl. Tam me je pričakala vzgojiteljica Marjana: »Gospod Jože, danes je prišla po Elo Markova mama. Je vse v redu doma?«
Zlagal sem se: »Ja, le nekaj nesporazumov imamo.«
Ko sem se vračal domov skozi megleno popoldne, sem premišljeval o tem, kako hitro lahko družina razpade zaradi stisk in nerazumevanja. Spomnil sem se svojih staršev – kako so skupaj preživeli vojno in revščino. Mi pa se lomimo zaradi položnic in ponosa.
Čez nekaj dni me je poklicala Markova mama: »Jože, ne morem več gledati tega prepira. Ela joka vsako noč in pogreša tebe in Petro.«
»Zakaj potem Marko ne dovoli stikov?«
»Ker misli, da ga vsi obsojate. In ker ne zna prositi za pomoč.«
Tiste noči sem dolgo pisal pismo centru za socialno delo. Nisem hotel prijaviti Marka kot slabega očeta – hotel sem le pomoč za Petro in Elo. Napisal sem: »Prosim vas za svetovanje in podporo naši družini. Ne želim izgubiti stika z vnukinjo.«
Čez teden dni smo imeli skupni sestanek na centru za socialno delo v Mostah. Socialna delavka Andreja nas je poslušala ure dolgo – Petra je jokala, Marko je molčal z zategnjenimi ustnicami.
»Gospod Marko,« je rekla Andreja nežno a odločno, »vsi tukaj želijo le dobro za Elo. Če imate finančne težave ali druge skrbi, vam lahko pomagamo.«
Marko je prvič pogledal v tla in tiho priznal: »Dolgujem denar prijatelju iz stare službe. Bojim se, da bom izgubil vse.«
Petra ga je prijela za roko – prvič po dolgem času sta bila spet skupaj proti svetu.
Andreja nam je pomagala urediti prošnjo za socialno pomoč in otroški dodatek. Dogovorili smo se za skupno skrbništvo nad Elo – vsak vikend bo pri meni na deželi.
Ni bilo lahko – še vedno so prepiri in solze. A Ela se smeji spet pogosteje.
Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali smo Slovenci res tako ponosni, da raje trpimo v tišini kot prosimo za pomoč? Koliko družin še razpada zaradi sramu in neizgovorjenih besed?