Ko otroci pozabijo mater: Zgodba slovenske upokojene učiteljice

»A res ne boš prišla niti za vikend?« sem tiho vprašala v telefon, ko sem s tresočimi prsti držala slušalko. Na drugi strani je bila moja hči Petra, a njen glas je bil oddaljen, skoraj tuj. »Mami, veš, koliko dela imam. Otroci imajo treninge, Miha je na službeni poti, pa še sosedje so nas prosili za pomoč. Saj veš, kako je.«

Saj vem. Preveč dobro vem. Vem, kako je, ko si sam v stanovanju, kjer vsaka stena šepeta spomine na otroški smeh in možev globok glas. Vem, kako je, ko se zjutraj zbudiš in si želiš, da bi nekdo sedel s tabo ob kavi, pa poslušaš le tiktakanje ure in škripanje radiatorja. Vem tudi, kako je, ko ti nekdo reče: »Saj bomo prišli naslednji teden,« pa potem mine mesec in še en mesec.

Moje ime je Marija. Bila sem učiteljica slovenščine več kot trideset let v osnovni šoli v Celju. Z možem Francijem sva vzgajala dve hčeri – Petro in Nino. Vse življenje sem verjela, da je družina najpomembnejša. Da če se razdajaš za svoje otroke, če jim daš vse – čas, ljubezen, energijo – ti bodo to nekoč vrnili. A zdaj sedim v tem prevelikem stanovanju in se sprašujem: ali sem se motila?

Ko je Franci pred tremi leti umrl za rakom, sem prvič zares občutila praznino. Takrat sta bili Petra in Nina še pogosto pri meni. Prinašali sta kruh iz pekarne na vogalu, skupaj smo pili čaj in obujali spomine. A življenje teče naprej. Nina se je preselila v Ljubljano zaradi službe v banki. Petra ima tri otroke in hišo v okolici Žalca. Vedno manjkrat sta prihajali. Vedno večkrat sem poslušala izgovore.

»Mami, saj veš, kako je danes težko. Vse je drago, otroci so zahtevni, služba me izčrpava… Saj nisi sama, imaš prijateljice!« mi je pred nekaj meseci rekla Nina po telefonu.

Prijateljice? Res jih imam nekaj – a večina jih je že pokojnih ali pa so v domovih za ostarele. Tiste redke, ki še pridejo na obisk, so prav tako osamljene kot jaz. Pogovarjamo se o zdravilih, pokojninah in o tem, kako nas otroci redko pokličejo.

Najbolj me boli, ko vidim sosede – starejši zakonci ali družine, ki se ob nedeljah zberejo na kosilu. Včasih stojim za zaveso in gledam skozi okno: na dvorišču se igrajo vnuki, babica jih kliče na juho. Pri meni pa tišina.

Nekega dne sem zbrala pogum in poklicala Nino. »Nina, pogrešam te. Bi lahko prišla na obisk?«

Na drugi strani je zavzdihnila: »Mami, res ne morem ta vikend. Imam toliko dela… Saj veš.«

»Saj vem…« sem šepnila in odložila slušalko.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj veš.« Kaj pa vem? Da sem sama? Da sem odveč? Da sem postala breme?

Naslednji dan sem šla do zdravnika zaradi bolečin v kolenu. V čakalnici sem srečala gospo Olgo iz sosednje ulice. »Marija, kako si?« me je vprašala.

»Sama sem… Otroci nimajo časa zame.«

Olga je prikimala: »Tudi jaz. Moj sin živi v Mariboru, hči v Kopru… Saj pridejo za rojstni dan ali Božič, ampak drugače…«

V čakalnici nas je bilo deset – devet babic in en dedek. Vse smo govorile isto zgodbo: otroci nimajo časa.

Ko sem prišla domov, sem sedla za mizo in odprla album s fotografijami. Na eni sliki sta Petra in Nina stari pet let – objemata me na vrtu pred hišo. Spomnim se tistega dne: pekla sem jabolčni zavitek, dekleti sta tekali po travi in kričali od veselja.

Solze so mi spolzele po licih. Kje sta zdaj tisti deklici? Kje sem jaz?

Včasih si želim poklicati Petro in ji reči: »Pridi domov! Potrebujem te!« A potem pomislim: mogoče res nima časa. Mogoče ji bom le v napoto.

Pred nekaj tedni sem padla v kopalnici. Nič hujšega – le modrica na kolenu in ranjen ponos. A ko sem ležala na mrzlih ploščicah in gledala v strop, me je prešinilo: kaj če bi se mi kaj zgodilo? Kdo bi me našel? Bi sploh kdo opazil?

Po tistem dogodku sem poklicala Petro in ji povedala za padec.

»Mami! Zakaj mi nisi prej povedala? Saj veš, da bi prišla!«

»Nisem hotela skrbeti… Saj imaš dovolj svojih skrbi.«

Petra je bila tiho.

Čez nekaj dni je prišla na obisk z vnukinjo Laro. Prinesli sta rože in pecivo iz trgovine.

»Mami, oprosti… Zadnje čase res nimam časa zase.«

Pogledala sem jo v oči: »Petra, vem, da imaš svoje življenje. Ampak jaz sem še vedno tvoja mama.«

Lara me je objela: »Babica, rada te imam.«

Tisti trenutek sem začutila toplino – a tudi žalost. Zakaj mora priti do nesreče ali bolezni, da nas otroci opazijo?

Zadnje čase razmišljam o domu za ostarele. Soseda Ivanka pravi, da ni tako slabo – imajo družbo, organizirane dejavnosti… A meni se zdi to kot priznanje poraza. Kot da priznam: ne potrebujem več svoje družine.

Vsak večer sedim ob oknu in gledam luči mesta. Sprašujem se: ali sem bila dobra mama? Sem preveč pričakovala? Ali pa so časi res taki – vsak misli le nase?

Včasih si želim zavrteti čas nazaj – v dneve, ko smo bili vsi skupaj pri mizi, ko so dekleti tekmovali, katera bo povedala večji vic.

Zdaj pa… Zdaj čakam na klic ali obisk kot otrok čaka Božička.

Mogoče nisem edina taka mama v Sloveniji. Mogoče nas je veliko – tihih žensk v praznih stanovanjih, ki smo dale vse za svoje otroke in zdaj čakamo na drobtinico pozornosti.

A vseeno upam – upam na nedeljsko kosilo, na objem vnukinje ali vsaj na topel glas po telefonu.

Se sploh zavedamo, koliko osamljenih mater živi med nami? Ali res mora biti tako? Je žrtev materinstva vredna tega konca?