“Babica, saj bi lahko rekla ne…”: Poletje z vnuki, ki je razkrilo vse

»Mami, res si prepričana, da boš zmogla?« je vprašala hči, ko je v kuhinji hitela zlagati otroške nahrbtnike. Njene roke so bile nemirne, pogled pa je bežal stran od mojega obraza. »Seveda, Urška. Saj veš, da sem vedno rada z Ano in Nejcem. Saj sta moja kri,« sem ji odgovorila in se trudila zveneti bolj samozavestno, kot sem se počutila. V resnici me je stiskalo v prsih. Poletje v naši hiši na robu vasi pri Škofji Loki je bilo vedno polno otroškega smeha, a letos sem bila sama. Moj mož Tone je umrl pred tremi leti, hiša je bila tiha in hladna. Ko sem sprejela, da bom pazila na vnuke celo poletje, sem si želela le malo življenja v praznih sobah.

A že prvi teden je bilo jasno, da to ne bo tisto poletje iz mojih spominov. Ana, stara dvanajst let, je večino časa tiho buljila v telefon. Nejc, mlajši za tri leta, se je zapiral v sobo in risal po zvezkih. Ko sem jima predlagala, da gremo na sprehod do Save ali nabirat borovnice v gozd, sta zavijala z očmi. »Babica, to je dolgočasno…«

Nekega večera sem sedela na verandi in poslušala zvoke žab iz mlake pod hišo. Ana je prišla ven in se usedla poleg mene. »Babica… zakaj si vedno sama?« me je vprašala nenadoma. Zaskelelo me je pri srcu. »Nisem sama, Ana. Imam vas…« sem začela, a me je prekinila: »Ampak mami pravi, da si vedno žalostna.«

Tiste besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega. Spomnila sem se vseh let, ko sem bila za svojo družino kot senca – vedno tam, vedno pripravljena pomagati, a nikoli zares opažena. Ko je Urška odšla študirat v Ljubljano, sem ji vsak teden pošiljala paket s potico in domačimi jajci. Ko se je ločila od moža in ostala sama z otrokoma, sem bila tista, ki je ponoči hodila k njej in ji kuhala čaj. A zdaj… zdaj sem bila le še babica za varstvo.

Naslednji dan sem poskušala vnuke vključiti v pripravo kosila. »Ana, pridi naredit štruklje z mano!« sem jo poklicala. »Ne znam in nočem!« je zavpila in zaloputnila vrata svoje sobe. Nejc pa je tiho rekel: »Babica, pogrešam mami.«

V tistem trenutku sem začutila nemoč. Kaj naj naredim? Kako naj zapolnim praznino med nami? Včasih se mi je zdelo, da govorimo različne jezike.

Nekega popoldneva nas je obiskala soseda Marija. Prinesla je sveže kumare in nekaj novic iz vasi. Ko so otroci odšli ven igrat nogomet (za spremembo!), mi je Marija tiho rekla: »Veš, Olga… otroci danes niso več taki kot mi. Vse imajo na telefonih. Ampak srce imajo še vedno tam.«

Tiste noči nisem mogla spati. Spomnila sem se svojih staršev – kako so bili strogi, a pravični; kako smo skupaj peli ob nedeljah in delali na polju. Ali sem jaz izgubila stik s tem svetom? Ali pa so otroci izgubili stik z mano?

V naslednjih dneh sem poskušala drugače. Namesto da bi silila Ano in Nejca v svoje načrte, sem ju vprašala: »Kaj bi pa vidva rada počela?« Ana je sramežljivo rekla: »Lahko bi šli v Ljubljano na sladoled.« Nejc pa: »Jaz bi rad šel na vlak!«

Tako smo šli – najprej na vlak v Ljubljano, potem na sladoled ob Ljubljanici. Ana mi je pokazala nekaj pesmi na telefonu in prvič sva se skupaj smejali. Nejc mi je narisal risbo vlaka in napisal: »Za babico.«

A kljub tem drobnim zmagam so bile napetosti še vedno prisotne. Urška me je klicala vsak večer in me spraševala: »Ali sta pridna? Ali jima kaj manjka?« Nikoli pa ni vprašala: »Kako si ti?«

Nekega večera sva se z Ano sprli zaradi telefona. »Zakaj mi vedno težiš? Saj nisi moja mama!« mi je zabrusila in stekla ven iz hiše. Srce mi je razbijalo od strahu – zunaj se je že temnilo. Stekla sem za njo do roba gozda in jo našla sedečo pod staro lipo.

»Ana… oprosti, če sem te prizadela. Samo… bojim se za tebe.«

Pogledala me je s solznimi očmi: »Vsi se samo kregate doma… Mami in ati… Ti pa si vedno tiho.«

Takrat sem razumela – ni šlo za telefon ali dolgočasje ali sladoled. Šlo je za vse tisto neizrečeno med nami; za bolečino ločitve njenih staršev; za mojo tišino namesto poguma.

Ko sva se vrnili domov, sem poklicala Urško. Prvič po dolgih letih sem ji povedala vse: kako me boli samota; kako pogrešam pogovor; kako si želim biti več kot le varuška.

»Mami… oprosti. Nikoli nisem vedela… Vedno si bila tako močna.«

Tisto poletje smo prvič sedli skupaj za mizo – jaz, Urška, Ana in Nejc – in govorili o stvareh, ki so nas bolele in razdvajale. Ni bilo lahko; solze so tekle in besede so bile težke.

A nekaj se je premaknilo.

Ko sta Ana in Nejc konec avgusta odšla domov, mi je Ana pustila listek na blazini: »Babica, rada te imam.«

Zdaj sedim na verandi in gledam v daljavo proti gozdu.

Se res tako težko vidimo med sabo? Zakaj si ne upamo povedati drug drugemu vsega tistega, kar nas boli? Mogoče bi bilo življenje lažje, če bi imeli več poguma za iskrene besede.