Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
Odraščala sem v senci svojega mlajšega brata, ki je bil zaradi bolezni ves čas v središču pozornosti. Ko sem po srednji šoli zapustila dom, mi mama tega ni nikoli oprostila – njene besede in očitki me še danes preganjajo. Zdaj se sprašujem, ali je ljubezen res lahko tako boleča in kje je meja med žrtvovanjem in pravico do lastnega življenja.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem v tujini izvedela, da me mož vara, sinova pa sta mi to prikrivala. Vsa leta sem žrtvovala svojo bližino za boljše življenje družine, a zdaj se sprašujem, ali je bila ta žrtev sploh vredna. Moja zgodba je glas vseh žensk, ki so morale izbirati med kruhom in toplino doma.
Sem Ana in nikoli si nisem mislila, da bo bratova poroka razklala našo družino. Med očitki, skritimi resnicami in nemogočimi odločitvami sem morala ugotoviti, kaj pomeni biti sestra. Koliko smo pripravljeni žrtvovati za družinski mir?
Odraščala sem v skromni družini v Celju, kjer so bili denar in skrbi vsakdanji gostje. Ko sem odrasla in si ustvarila svoje življenje, je mama začela vedno pogosteje prositi za finančno pomoč, kar me je raztrgalo med občutkom krivde in željo po lastni svobodi. Moja zgodba je iskren pogled v notranji boj med dolžnostjo do staršev in pravico do lastne sreče.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
Po letih žrtvovanja sem si končno privoščila dopust, a moja odločitev je sprožila družinsko vojno. Namesto podpore sem doživela izdajstvo in osamljenost. Zdaj se sprašujem, ali je pravica do lastne sreče res tako draga.
Ko sem mamo, Marijo, pripeljala k sebi v Ljubljano, sem verjela, da delam prav. Toda življenje z njo je razkrilo stare rane in me postavilo pred nemogočo izbiro. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem jo izdala.
V soboto sem se vrnila s podeželja, kjer sem doživela nepričakovano izdajo s strani svoje sestre Zoje. Njena zahteva, naj prodam svoje stanovanje v Ljubljani in se vrnem domov, me je popolnoma šokirala in razjezila. V nedeljo me je obiskal brat Miha z jabolki in opravičilom, a v meni je ostala rana, ki je ne znam zaceliti.
