Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Sem Ivana, najstarejša hči v družini iz Celja. Leta sem bila steber naše družine, medtem ko sta mama in sestra izbirali lažje poti in se izogibali odgovornostim. Zdaj, ko imam priložnost za lastno srečo, se sprašujem, ali si jo sploh smem dovoliti.
Ob štirih zjutraj sem vstala, da bi spekla palačinke za vnuke, a tisto, kar me je pričakalo pred sinovimi vrati, mi je za vedno spremenilo življenje. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, občutek odvečnosti in vprašanje, ali sem kot mati naredila prav, ko sem vse dala za svojo družino. Je žrtev res vedno poplačana z ljubeznijo?
Moje življenje je bilo videti popolno, dokler se ni vse sesulo. Vse sem žrtvovala za svojo družino, a sem na koncu izgubila sebe in bila izdana. Zdaj se sprašujem: kdo sploh sem, če vse, kar sem bila, ne obstaja več?
Moje življenje je razpeto med pričakovanji tašče in željo, da ohranim dom svojih staršev. V tej zgodbi razkrivam boleče družinske konflikte, izgubljene sanje in moč ljubezni, ki me je gnala naprej. Vsaka odločitev je zaznamovala ne le mojo prihodnost, temveč tudi usodo moje družine.
V eni sami noči sem iz ljubeče žene in matere postala osumljenka. Družinske skrivnosti so prišle na dan in prisiljena sem bila razmisliti, koliko sem žrtvovala za druge. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mama, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
V tej zgodbi sem oče, ki je vse življenje garal in varčeval za svojo hčerko, Nino. Ko sem ji pomagal do stanovanja v Ljubljani, sem verjel, da bo družina vedno na prvem mestu. A ko sem sam ostal brez doma, sem spoznal, kako krhke so vezi in kako težko je sprejeti, da te lastna kri lahko odrine.
Po letih žrtvovanja za svojo družino sem si prvič v življenju dovolila vzeti teden dni samo zase. Namesto razumevanja in podpore sem doživela val očitkov, hladnih pogledov in tihe zamere, ki so me prisilili, da sem se vprašala, ali sem res sebična ali pa je družina pozabila, da sem tudi jaz človek. Ta zgodba je moj iskren poskus najti ravnovesje med ljubeznijo do sebe in dolžnostjo do drugih.
Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
Odraščala sem v senci svojega mlajšega brata, ki je bil zaradi bolezni ves čas v središču pozornosti. Ko sem po srednji šoli zapustila dom, mi mama tega ni nikoli oprostila – njene besede in očitki me še danes preganjajo. Zdaj se sprašujem, ali je ljubezen res lahko tako boleča in kje je meja med žrtvovanjem in pravico do lastnega življenja.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
