Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
Po letih žrtvovanja sem si končno privoščila dopust, a moja odločitev je sprožila družinsko vojno. Namesto podpore sem doživela izdajstvo in osamljenost. Zdaj se sprašujem, ali je pravica do lastne sreče res tako draga.
Ko sem mamo, Marijo, pripeljala k sebi v Ljubljano, sem verjela, da delam prav. Toda življenje z njo je razkrilo stare rane in me postavilo pred nemogočo izbiro. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem jo izdala.
V soboto sem se vrnila s podeželja, kjer sem doživela nepričakovano izdajo s strani svoje sestre Zoje. Njena zahteva, naj prodam svoje stanovanje v Ljubljani in se vrnem domov, me je popolnoma šokirala in razjezila. V nedeljo me je obiskal brat Miha z jabolki in opravičilom, a v meni je ostala rana, ki je ne znam zaceliti.
