Sem Marija, tašča iz Ljubljane, ujeta med sinom in snaho. Vsak dan se borim z občutkom osamljenosti, nerazumevanja in ponižanja v lastnem domu, kjer me pogosto spregledajo. Sprašujem se, ali je vredno žrtvovati sebe za družino, ki tvoje vrednosti ne prepozna.
Pred dvema letoma sva z možem Matejem sprejela odločitev, ki je za vedno spremenila našo družino. V želji, da bi otrokom omogočila boljše življenje, sva vzela kredit in jih za nekaj mesecev poslala k moji mami na podeželje. Danes, ko gledam sina, ki joka po telefonu in me sprašuje, kdaj se bomo spet vsi skupaj smejali, se sprašujem, ali sva res izbrala pravo pot.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem, ki mi je spremenil življenje. Nenadoma sem postala glavna skrbnica moževe mame, ker nimava otrok, in počasi sem izgubljala sebe. Zdaj se sprašujem, ali sem res samo nekdo, ki je tu zato, da pomaga drugim, ali imam pravico do svojega življenja.
V parku, sredi Ljubljane, me je moj sin spregledal, kot da sem popolna tujka. Leta sem mu bila vse, zdaj pa nisem več nihče. Sprašujem se, ali je materinska ljubezen res dovolj, da družino obdrži skupaj.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
Moje ime je Tanja in življenje se mi je sesulo, ko sem morala izbirati med svojo srečo in dolgovi moževe družine. V boju za finančno preživetje sem izgubljala dragocene trenutke s sinom, medtem ko sem se spraševala, ali sem sploh še sama sebi zvesta. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in vprašanje: kje je meja žrtvovanja za tujo družino?
Sem Katja. Moje življenje se je sesulo, ko sem morala izbirati med lastno srečo in odplačevanjem dolgov tašče. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in vprašanje: kje se konča žrtvovanje za družino?
Moje ime je Marija in sem upokojena babica iz Celja. Ko sem privolila, da bom vsak dan pazila na vnuke, sem počasi izgubljala sebe in svoje sanje. To je zgodba o družini, žrtvovanju in iskanju lastnega glasu v svetu, kjer se od babic pričakuje preveč.
Sem Marija, stara petinšestdeset let, in že tri leta skrbim za vnuka, ker sta moja hči in njen mož vsak dan v službi. Sprva sem verjela, da je to največje darilo, ki ga lahko dam družini, a počasi sem začela izgubljati sebe in svojo svobodo. Zgodba govori o tem, kako sem se borila, da sem znova našla svoj glas in postavila meje.
Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Sem Ivana, najstarejša hči v družini iz Celja. Leta sem bila steber naše družine, medtem ko sta mama in sestra izbirali lažje poti in se izogibali odgovornostim. Zdaj, ko imam priložnost za lastno srečo, se sprašujem, ali si jo sploh smem dovoliti.
Ob štirih zjutraj sem vstala, da bi spekla palačinke za vnuke, a tisto, kar me je pričakalo pred sinovimi vrati, mi je za vedno spremenilo življenje. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, občutek odvečnosti in vprašanje, ali sem kot mati naredila prav, ko sem vse dala za svojo družino. Je žrtev res vedno poplačana z ljubeznijo?
