Nekega mrzlega decembrskega večera me je hči v solzah poklicala, naj ji pomagam, ker sama ne zmore več s svojim sinom. Leta sem vzgajala vnuka, medtem ko je ona gradila kariero, a ko se je vrnila, me je obtožila, da sem ji vzela otroka. Zdaj, ko vsi stojimo ranjeni drug pred drugim, ne vem več, kje sem naredila napako.
Vse se je začelo z enim krikom in solzami – najprej Tjašini, potem Natašini in na koncu še mojimi. Ko sem izvedel, da je moja žena Nataša prepričala najino hčer Tjašo, da si obrije glavo zaradi bolne prijateljice, sem imel občutek, da se mi ruši svet. Zdaj ne vem več, ali smo še družina ali le skupina ljudi, ki vsak vztraja pri svoji resnici.
Šest let sem skrbela za moževo babico, medtem ko je tašča delala v tujini. Po njenem povratku se je vse spremenilo, ostala sem z občutkom izdaje in izkoriščanja. Zdaj se sprašujem, ali ima najin zakon sploh še smisel.
V trenutku, ko je moj mož predlagal, da njegova hudo bolna mama pride živet k nama, se mi je svet obrnil na glavo. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo borbo med občutkom dolžnosti, strahom pred izgubo sebe in ljubeznijo, ki je bila na preizkušnji. Sprašujem se, koliko lahko žrtvujemo za družino, preden izgubimo sebe.
Nekega večera sem možu, Borisu, rekla, da ga ne bom več vzdrževala. Ta odločitev je razkrila vse, kar sva leta potiskala pod preprogo: zamere, tišino in izgubljeno bližino. Zdaj se sprašujem, ali je žrtvovanje res vredno uničenja samega sebe.
Od prvega dne zakona sem čutila, da me tašča ne sprejema, čeprav se je trudila skriti svoje prave občutke. Moj mož Matej ni želel videti, kaj se dogaja, jaz pa sem se borila med ljubeznijo do njega in bolečino, ki mi jo je povzročala njegova mama. To je moja zgodba o iskanju svojega mesta v družini, ki me je zavračala, in o vprašanju, koliko sem pripravljena žrtvovati zaradi ljubezni.
Že od otroštva sem bila steber za svojo sestro Nino, vedno sem ji stala ob strani in zanemarjala svoje potrebe. Ko sem se znašla na robu svojih moči, sem spoznala, da moje žrtvovanje zanjo ni bilo opaženo ali cenjeno. Zdaj se sprašujem, ali je vredno vsega tega trpljenja, če tisti, ki mu daješ vse, tega sploh ne opazi.
Sem Marija, tašča iz Ljubljane, ujeta med sinom in snaho. Vsak dan se borim z občutkom osamljenosti, nerazumevanja in ponižanja v lastnem domu, kjer me pogosto spregledajo. Sprašujem se, ali je vredno žrtvovati sebe za družino, ki tvoje vrednosti ne prepozna.
Pred dvema letoma sva z možem Matejem sprejela odločitev, ki je za vedno spremenila našo družino. V želji, da bi otrokom omogočila boljše življenje, sva vzela kredit in jih za nekaj mesecev poslala k moji mami na podeželje. Danes, ko gledam sina, ki joka po telefonu in me sprašuje, kdaj se bomo spet vsi skupaj smejali, se sprašujem, ali sva res izbrala pravo pot.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem, ki mi je spremenil življenje. Nenadoma sem postala glavna skrbnica moževe mame, ker nimava otrok, in počasi sem izgubljala sebe. Zdaj se sprašujem, ali sem res samo nekdo, ki je tu zato, da pomaga drugim, ali imam pravico do svojega življenja.
V parku, sredi Ljubljane, me je moj sin spregledal, kot da sem popolna tujka. Leta sem mu bila vse, zdaj pa nisem več nihče. Sprašujem se, ali je materinska ljubezen res dovolj, da družino obdrži skupaj.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
