Po letih garanja in odrekanja sem si končno kupila majhno hišo na robu Ljubljane. Ko sem mislila, da sem za sabo pustila preteklost in začela novo življenje, se je nenadoma pojavil moj bivši mož, ki je v meni prebudil stare rane in dvome. Zdaj se moram odločiti, ali bom dovolila, da mi preteklost znova uniči prihodnost.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati in žena v Ljubljani spopadala z nenehnimi zahtevami družine, službe in lastnih želja. Skozi napete prepire, tiha razočaranja in iskanje utehe v veri sem se naučila, da mir ni nekaj, kar pride samo od sebe. Zgodba je iskren vpogled v notranji boj in upanje, ki ga prinese sprejemanje sebe.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
Sem Marija, stara 65 let, babica na polni delovni čas. V vrtincu vsakodnevnih obveznosti sem pozabila nase, na svoje želje in sanje. To je zgodba o tem, kako sem se izgubila – in kako sem si upala reči: dovolj.
