Od prvega dne zakona sem vso plačo izročala možu, prepričana, da je to izraz ljubezni. Po letih poniževanja in nadzora sem dojela, da sem izgubila sebe in pogum za življenje. To je moja zgodba o strahu, dvomih in poti do svobode.
Moje ime je Julija. Nekega popoldneva me je tašča prisilila, da izberem med lastno srečo in družinskim mirom. To je zgodba o tem, kako sem se skozi solze in prepire naučila postaviti zase, čeprav so vsi pričakovali, da se bom žrtvovala.
Vsak vikend se moj dom spremeni v prizorišče nevidnega boja med mano in pričakovanji moževe družine. Medtem ko pomivam posodo in brišem tla, se počutim kot služkinja, moj mož Ivan pa mojega trpljenja sploh ne opazi. Sprašujem se, ali bom kdaj zbrala pogum, da povem dovolj in si povrnem svojo srečo.
Nekega ponedeljkovega večera sem obstala pred praznim hladilnikom, ko sem ugotovila, da je moj mož, Aleš, brez besed odnesel vso hrano, ki sem jo pripravila za našo družino, svoji mami. Ta zgodba je o izdaji, družinskih pritiskih in mojem boju, da končno postavim sebe na prvo mesto. V njej razkrivam bolečino, jezo in pogum, ki sem jih našla v sebi, ko sem se odločila, da ne bom več tiho trpela.
Od prvega dne po poroki sem čutila, da me tašča želi nadzorovati. Njene zahteve so postajale vedno bolj nesmiselne, dokler nisem morala izbrati: podrediti se ali se boriti za svojo družino in sebe. To je zgodba o mejah, pogumu in ceni svobode.
V eni sami noči se mi je življenje sesulo, ko sem odkrila moževo prevaro. Začela se je bitka za dom, hčerko in lastno dostojanstvo, polna manipulacij, družinskih spletk in bolečih odločitev. To je zgodba o iskanju moči in odgovora na vprašanje: koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe?
Moje življenje se je sesulo v trenutku, ko sem se po dolgem zdravljenju vrnila domov in tam našla neznanko. Leta sem se žrtvovala za moža in sina, a vse je bilo zaman. Danes vem, da so zaprta vrata lahko začetek nove poti – čeprav boleče, je ta pot končno samo moja.
Moje ime je Marjeta. Po sedemindvajsetih letih zakona me je mož zapustil zaradi mlajše ženske, nato pa se je vrnil, ko je ugotovil, da življenje ni tako, kot si ga je predstavljal. To je zgodba o izdaji, vrnitvi in iskanju lastnega glasu pri petdesetih.
Moje ime je Andreja in to je zgodba o tem, kako sem v lastni družini postala nevidna. Ko sem spoznala Marka, sem verjela v pravljice, a življenje v majhnem kraju pri Celju me je naučilo, da so sence zanemarjanja daljše od sončnih žarkov upanja. Medtem ko sem se borila za svojo vrednost, sem počasi izgubljala sebe – in morda tudi vero v ljubezen.
