Moje ime je Marjeta in nikoli si nisem mislila, da bo življenje predme postavilo tako težko preizkušnjo. Ko sem izvedela, da pričakujem trojčke, se je svet ustavil, zdravnikove besede pa so mi še dolgo odzvanjale v ušesih: ‚Morda ne boste preživeli te nosečnosti.‘ A v meni je gorela ljubezen, ki je bila močnejša od strahu, in odločila sem se, da bom za svoje otroke naredila vse, kar je v moji moči.
Moje ime je Marjeta in dolga leta sem živela v senci moževega alkoholizma, prenašala žaljivke, revščino in obsojanje okolice. Ta zgodba je o moji poti skozi bolečino, sram in strah, pa tudi o tem, kako sem zbrala moč, da sem se borila zase in za svojega sina. Danes, ko gledam v prihodnost, se sprašujem – sem resnično svobodna ali me preteklost še vedno drži za roko?
V tej zgodbi opisujem, kako sem po letih tišine in prilagajanja pričakovanjem moža in njegovih staršev nekega dne sprejela odločitev, ki mi je spremenila življenje. Gre za družinske konflikte, občutek, da nikoli nisem dovolj, in pogum, da se postaviš zase. Na koncu ostaja vprašanje: Je bila to prava odločitev, da sem vse pustila za sabo, da bi končno zadihala?
Sem Marija, in po poroki sem se iz Ljubljane preselila v hišo moževe družine v okolici Grosuplja. Namesto topline sem naletela na hladne poglede, tihe zamere in občutek, da nikoli ne bom zares sprejeta. A prav iz te bolečine sem našla pogum, da se postavim zase in poiščem svojo srečo.
Stala sem pred ogledalom v beli obleki, a v srcu sem čutila le tesnobo. Družina mojega zaročenca je želela nadzorovati vsak moj korak, jaz pa sem se počasi izgubljala. Ko sem končno zbrala pogum za upor, sem spoznala, da je svoboda včasih težja od ujetništva.
Moje ime je Andreja in v tej zgodbi razkrivam, kako me je moževa trma in skopost pripeljala do roba. Po še eni prepiru zaradi denarja sem obstala v tišini, kjer sem morala izbirati med družinskim mirom in svojo lastno vrednostjo. To je zgodba o tem, kako lahko tišina postane najmočnejše orožje in najhujša kazen.
Dvanajst let sem ujeta v zakonu z Markom, kjer denar določa vse. Izgubila sem sebe, trudila sem se biti popolna žena in mati, a v meni raste praznina in nemoč. Danes stojim na razpotju in se sprašujem, ali imam dovolj moči, da najdem pot do svobode in lastne vrednosti.
Pet let po tem, ko sem izvedela za moževo afero, pišem pismo ženski, ki je vdrla v moje življenje. Še vedno ne morem izgovoriti njenega imena, a danes sem močnejša in drugačna. To je zgodba o izdaji, bolečini, odpuščanju in iskanju novega smisla v vsakdanjem življenju v Sloveniji.
Moja zgodba se začne v trenutku, ko mi je mož, Matej, med večerjo povedal, da odhaja. Po letih boja z neplodnostjo, pritiskom družine in izgubljenim zaupanjem vase sem morala znova najti smisel in moč za življenje. Na koncu sem našla srečo, a se še vedno sprašujem, ali se vse rane res kdaj zacelijo.
Stara sem šestdeset let in živim sama v hiši, ki sva jo z možem zgradila z lastnimi rokami. Moja družina se zanima le za dediščino, ne pa zame, zato sem se odločila, da jim ne bom dovolila, da bi me izkoriščali. To je zgodba o moji bolečini, pogumu in zadnji veliki odločitvi.
Na dan vselitve v novo hišo sem se znašla ujeta med možem in njegovo mamo, ki je s svojimi besedami in dejanji rušila vse, kar sem si želela ustvariti. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se borila za svoje dostojanstvo, postavila meje in na koncu izbrala sebe, čeprav sem vedela, da bom s tem razklala družino. To je zgodba o bolečini, pogumu in vprašanju, kaj sploh pomeni dom.
V trenutku, ko sem slišala besede, ki so me zarezale globlje kot katerakoli tišina, sem začela dvomiti o sebi. V tej zgodbi opisujem, kako sem se v moževi družini počutila kot tujec, brez pravice do glasu ali spoštovanja, in kako sem se skozi vsakodnevne spopade in tihe žalitve borila za svoje dostojanstvo. To je moj iskren zapis poti od tihega trpljenja do poguma, da končno povem: Dovolj je.
