Stala sem sredi kuhinje v najinem ljubljanskem stanovanju, z računom za nova okna v eni roki in moževo odprto ponudbo za eksotične počitnice v drugi, in prvič sem zares začutila, da ne govoriva več istega jezika. V meni se je nabiralo vse: kredit, otroci, vrtec, šola, razpadajoča okna, njegova visoka plača in moj občutek, da sem v tem domu sama za vse, česar se ne da plačati z nakazilom. Tisto poletje se nisva prepirala samo o dopustu, ampak o tem, kdo sploh nosi našo družino, in bolelo je bolj, kot sem si upala priznati.