Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
V tej zgodbi razkrivam, kako sem izgubila brata Miho v tragičnem spopadu s policijo v Ljubljani. Preko bolečine, jeze in nemoči iščem smisel v krivici, ki je doletela mojo družino. Ta izpoved je moj krik po pravici in poziv vsem, da se vprašamo, do kdaj bomo molčali.
Moja hči Ana je umrla v prometni nesreči, jaz pa sem se znašla pred najtežjo odločitvijo v življenju – dovoliti, da njeni organi rešijo življenje drugemu otroku. Preživela sem žalovanje, družinske spore in obsojanje okolice, a tudi občutek olajšanja in ponosa, ker Anina smrt ni bila zaman. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav in ali bi vi na mojem mestu storili enako.
Tistega mrzlega novembrskega večera sem, jaz, Marjeta, po naporni izmeni v bolnišnici vozila domov, ne sluteč, da se je življenje mojega sina Nejca ravno takrat za vedno spremenilo. Ko sem se peljala mimo policijske zapore, nisem vedela, da se tam odvija najhujša nočna mora vsake matere. To je zgodba o bolečini, krivdi in vprašanjih, ki nikoli ne bodo dobila odgovora.
Moje življenje se je sesulo, ko sem izgubila Marka, a prava bolečina se je začela šele, ko sem ugotovila, da ga nikoli nisem zares poznala. Medtem ko sem urejala njegov pogreb, so na dan prihajale laži, izdaje in skrivnosti, ki so mi trgale srce. To je zgodba o ljubezni, izdaji in pogumu, da grem naprej.
Moje ime je Tomaž. Tik pred poroko sem izgubil svojo zaročenko, Petro. V bolečini in praznini sem se odločil, da izpolnim njeno največjo željo – poroko, ki sva jo skupaj sanjala, a jo zdaj lahko izpeljem le še na njenem grobu.
V trenutku, ko je moj mož Aleš izgubil svojega brata, se je najina družina začela rušiti. Počutim se nevidno, kot da sem izgubila moža, čeprav je še vedno tukaj. Sprašujem se, ali sem sebična, ker si želim, da bi se vrnil k meni in najinim otrokom.
Moje ime je Tjaša in nikoli ne bom pozabila zadnjega pogleda, ki sem ga izmenjala z bratom Nejcem na bregu Save. Tistega dne se je nedolžna otroška igra sprevrgla v tragedijo, ki je za vedno zaznamovala našo družino. Ta zgodba je moj poskus, da najdem smisel v bolečini in z vami delim tisto, kar me še vedno preganja – Nejčeve zadnje besede.
Nisem si mislila, da bom kdaj stala ob postelji svojega otroka in se poslavljala. V enem samem večeru se je moj svet sesul, ko je najin sinček nenadoma zbolel in ga ni bilo več mogoče rešiti. Zgodba o bolečini, krivdi in iskanju smisla v svetu, kjer nič več ni tako, kot je bilo.
V trenutku, ko sem odkrila, da je nagrobnik mojega sina izginil, se mi je svet sesul. Iskanje resnice me je pripeljalo do bolečih spoznanj o ljudeh, ki sem jim zaupala. Ta zgodba je o izgubi, izdaji in moči materinske ljubezni, ki ne pozna meja.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je oče umrl in je mama razdelila svoje prihranke med mano in bratom. V bolečini izgube sem skrivala svojo nosečnost, prežeta z občutki krivde in strahu. Zgodba razkriva, kako nas lahko neizrečene besede in družinske skrivnosti zaznamujejo za vedno.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi, obdana z medicinskimi sestrami, ki so tiho prepevale ‚Sijaj, sijaj sončece‘, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – darovati Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
