Petnajst let sem verjela, da imam srečen zakon z Markom, dokler nisem dojela, da v najinem odnosu nisva samo midva. Moja tašča, gospa Marija, je bila vedno prisotna kot senca, ki je tiho razjedala najino srečo. Ko sem končno spregledala, sem se morala odločiti: ali bom žrtvovala sebe za pričakovanja drugih ali bom končno zaživela po svoje.
Od prvega dne zakona me je tašča gledala kot vsiljivko. Moj mož Matej ne vidi nič slabega v njenem vedenju, jaz pa se vsak dan borim z občutkom osamljenosti in krivice. Ta zgodba je moj klic po razumevanju in podpori.
Po osmih letih zakona sem mislila, da sem navajena vseh Blaževih muh. A ko sem se lotila spomladanskega čiščenja njegovega garažnega »zaklada«, se je najin zakon znašel na preizkušnji. Zgodba o tem, kako lahko navidez nedolžno čiščenje razkrije globlje težave in nas prisili, da se vprašamo, kaj v resnici pomeni dom.
