Moj mož je nekega večera brez besed prinesel domov materin testament. Takrat sem prvič zares začutila, da v tej družini nikoli nisem bila sprejeta, čeprav sem trideset let dajala vse od sebe. V tej zgodbi razkrivam bolečino, razočaranje in vprašanja, ki so ostala brez odgovorov.
Na dan vselitve v novo hišo sem se znašla ujeta med možem in njegovo mamo, ki je s svojimi besedami in dejanji rušila vse, kar sem si želela ustvariti. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se borila za svoje dostojanstvo, postavila meje in na koncu izbrala sebe, čeprav sem vedela, da bom s tem razklala družino. To je zgodba o bolečini, pogumu in vprašanju, kaj sploh pomeni dom.
Nekega popoldneva, ko je mož prišel domov prej kot običajno, sem obstala v dnevni sobi, ujeta med željo po iskrenosti in strahom pred izgubo. Leta sem skrivala svojo bolezen, ker sem se bala, da bo ljubezen izginila, če bo izvedel resnico. Zdaj, ko so brazgotine na mojih rokah razkrite, se sprašujem, ali je bila tišina res lažja pot.
Vse se je začelo z eno samo, navidez nedolžno opazko mojega moža. Odločila sem se, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja skrb za družino, ki jo je tako zlahka podcenjeval. Ta odločitev je spremenila najin odnos in mene samo.
Moje ime je Andrej. Leta sem kritiziral svojo ženo Tanjo zaradi njenih kilogramov, dokler se nisem sam znašel v njenem položaju. Ta zgodba je moje priznanje, polno bolečine, sramu in upanja, da se kdaj naučimo gledati globlje od zunanjosti.
