Vsak mesec, ko pride plača, zazvoni telefon – in vedno je tašča. Že leta gledam, kako moža izkoriščajo lastni starši, kot da je njihov osebni bankomat. Vprašujem se, ali bom še dolgo zdržala to tiho poniževanje ali bom končno povedala, kar si mislim.
Moje ime je Maja in že leta se počutim kot gostja v lastnem stanovanju v Ljubljani. Vsak vikend pridejo tašča in tast iz Grosuplja, jaz pa postanem nevidna gospodinja, medtem ko mož Marko molči in se izogiba konfliktom. To je zgodba o tem, kako sem se naučila reči ‚ne‘ in se boriti za svoje mesto v lastnem življenju.
Moj mož Matej je vedno sanjal o življenju na podeželju, jaz, rojena Ljubljančanka, pa sem bila navezana na mestni vrvež in domače stanovanje. Njegova obsedenost s selitvijo je postala vir vsakodnevnih prepirov, še posebej po obisku mojih staršev v centru Ljubljane. Ta obisk je spremenil vse – mene, njega in najin zakon.
Že leta živim v senci pričakovanj svojega moža in družine, vsak dan kuham, pospravljam in pozabljam nase. Nekega dne pa v meni nekaj poči in prvič rečem: dovolj je. Zgodba o pogumu, bolečini in iskanju same sebe v tipični slovenski družini.
Moje ime je Aleksandra in pri 36 letih se borim z najtežjo odločitvijo v življenju: ali vztrajati v zakonu z Markom, ki si ne želi več otrok, ali slediti svoji želji po še enem otroku. Najina ljubezen je bila vedno prepletena s sencami njegove preteklosti in njegovimi odraslimi otroki, a zdaj naju razdvaja nekaj, kar se zdi nepremostljivo. V tej zgodbi razgaljam svojo bolečino, upanje in vprašanja, ki si jih zastavljam ob vsakem pogledu na najinega sina.
Že leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz moje ljubezni in zaupanja. Počasi sem začela izgubljati sebe in svoje sanje, dokler nisem zbrala poguma, da se uprem in poiščem svojo svobodo. To je zgodba o moji poti skozi strah, dvome in upanje, ki sem ga našla v sebi.
Dolga leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz ljubezni in zaupanja. Šele ko sem začela izgubljati sebe, sem dojela, da sem ujeta v krog nadzora in strahu. To je zgodba o moji poti iz sence v svetlobo, o boju za svojo svobodo in dostojanstvo.
Nekega ponedeljkovega večera sem obstala pred praznim hladilnikom, ko sem ugotovila, da je moj mož, Aleš, brez besed odnesel vso hrano, ki sem jo pripravila za našo družino, svoji mami. Ta zgodba je o izdaji, družinskih pritiskih in mojem boju, da končno postavim sebe na prvo mesto. V njej razkrivam bolečino, jezo in pogum, ki sem jih našla v sebi, ko sem se odločila, da ne bom več tiho trpela.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
V trenutku, ko sta bila Miha in njegova mama na tržnici, sem v tišini spakirala svoje stvari. Moja zgodba razkriva, kako me je pritisk družinskih pričakovanj dušil in zakaj nisem več mogla živeti po pravilih drugih. Tisti dan sem sprejela odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
