Dolga leta sem vsak mesec izročala svojo plačo možu, prepričana, da je to dokaz ljubezni in zaupanja. Šele ko sem začela izgubljati sebe, sem dojela, da sem ujeta v krog nadzora in strahu. To je zgodba o moji poti iz sence v svetlobo, o boju za svojo svobodo in dostojanstvo.
Nekega ponedeljkovega večera sem obstala pred praznim hladilnikom, ko sem ugotovila, da je moj mož, Aleš, brez besed odnesel vso hrano, ki sem jo pripravila za našo družino, svoji mami. Ta zgodba je o izdaji, družinskih pritiskih in mojem boju, da končno postavim sebe na prvo mesto. V njej razkrivam bolečino, jezo in pogum, ki sem jih našla v sebi, ko sem se odločila, da ne bom več tiho trpela.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
V trenutku, ko sta bila Miha in njegova mama na tržnici, sem v tišini spakirala svoje stvari. Moja zgodba razkriva, kako me je pritisk družinskih pričakovanj dušil in zakaj nisem več mogla živeti po pravilih drugih. Tisti dan sem sprejela odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
