Moje ime je Marija in sem upokojena babica iz Celja. Ko sem privolila, da bom vsak dan pazila na vnuke, sem počasi izgubljala sebe in svoje sanje. To je zgodba o družini, žrtvovanju in iskanju lastnega glasu v svetu, kjer se od babic pričakuje preveč.
V enem samem popoldnevu se je moj svet sesul. Moja snaha, Tanja, mi je po burnem prepiru zabrusila, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla. Od takrat me razjedajo krivda, obup in vprašanje: ali sem res tako slaba mati in babica?
Sprejela sem, da bom celo poletje pazila na vnuke, prepričana, da bo družina hvaležna. A med neizrečenimi besedami, starimi zamerami in tihimi pogledi sem spoznala, kako globoko so rane v naši družini. Zdaj se sprašujem, ali je res tako težko biti viden in priznan od tistih, ki jih imaš najraje.
Moja zgodba se začne z napetim pogovorom v dnevni sobi, kjer sem s partnerjem prosila njegove starše za pomoč pri nakupu prvega stanovanja. Njuna zavrnitev je razkrila globoke razpoke v naši družini in me prisilila, da se vprašam, kaj pomeni družina in kakšno vlogo imajo stari starši v življenju svojih vnukov. Še danes me preganja občutek izdaje in dvom, ali je denar res pomembnejši od ljubezni.
V tej zgodbi sem jaz, Marija, mati, ki si že leta srčno želi vnukov. Moja hči Ana je že dolgo poročena z Matjažem, a otroškega smeha v naši hiši še ni. Moje upanje in prizadevanja me pripeljejo do bridkega spoznanja, ki za vedno spremeni našo družino.
Sem Marija, babica iz Kamnika. Opazujem, kako se moja družina ruši zaradi hčerinega očitnega favoriziranja starejše vnukinje. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, dvome in vprašanja, ki mi ne dajo spati.
V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, ko sem po letih finančne podpore hčerki ostala brez stika z vnukom. Moje življenje je bilo posvečeno družini, a ko nisem več zmogla pomagati, sem ostala sama in prezrta. Sprašujem se, ali sem bila res le vir denarja ali pa je v naši družini nekaj globlje narobe.