Nekega mrzlega decembrskega večera me je hči v solzah poklicala, naj ji pomagam, ker sama ne zmore več s svojim sinom. Leta sem vzgajala vnuka, medtem ko je ona gradila kariero, a ko se je vrnila, me je obtožila, da sem ji vzela otroka. Zdaj, ko vsi stojimo ranjeni drug pred drugim, ne vem več, kje sem naredila napako.
Ko sem tistega jutra sprejela klic svoje hčerke, nisem slutila, da bo ta dan popolnoma spremenil moj pogled na družino. Vnukov smeh in jok sta me popeljala skozi vrtinec čustev, ki jih dolgo nisem občutila. Naučila sem se, da ljubezen do družine presega utrujenost, strah in celo lastne omejitve.
Nikoli ne bom pozabila tiste ledene decembrske noči, ko me je hči prosila, naj prevzamem skrb za njenega sina. Leta sem ga vzgajala kot svojega, dokler se ni hči vrnila in me obtožila, da sem ji vzela otroka. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in razpadu družinskih vezi.
Moje ime je Marija in sem babica, ki gleda, kako se sin Matej in snaha Tanja ločujeta, medtem ko je moj vnuk Luka ujet med njima. Obupano iščem način, kako ga zaščititi pred bolečino in zmedo, ki jo prinaša razpad družine. V tej zgodbi razkrivam svoje napake, nemoč in večni boj med ljubeznijo ter vprašanjem, kdaj prestopim mejo vmešavanja.
Nekega deževnega večera me je hči prosila, naj pazim na vnuka, ker mora nujno v bolnišnico. Medtem ko sem skrbela za malega Nejca, sem po naključju odkrila pisma in dnevnik, ki so razkrili grozljivo resnico o njenem zakonu in psihičnem nasilju. Borila sem se za svojo hčer in vnuka, a v sebi sem se spraševala, koliko v resnici poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
V življenju sem vedno verjela, da sem dobra mama in babica. A tisti večer, ko sem svojega vnuka Nejca izročila sinu Marku, se je vse spremenilo. Danes se sprašujem, ali lahko ljubezen resnično popravi vse napake, ki jih naredimo v družini.
Vse se je začelo z nedolžnim vprašanjem vnuku o denarju, ki sem mu ga dala prek sina. Kmalu sem spoznala, da me nova snaha, Tjaša, odriva iz družine in vpliva na odnos z mojim vnukom. To je moja zgodba o zaupanju, družinskih vrednotah in bolečih odločitvah.
Moje zaupanje v mamo je bilo vedno neomajno, dokler ni storila nekaj, kar mi je vzelo tla pod nogami. Po tem, kar je naredila mojemu sinu, se sprašujem, ali lahko sploh še kdaj zaupam lastni družini. Zdaj se borim z vprašanjem, ali naj ji sploh še dovolim stik z vnukom.
