Ko sem po letih nege izgubila teto Marjeto, sem ostala sama z njeno oporoko, stanovanjem in prihranki, pa tudi z občutkom, da sem končno nekomu res nekaj pomenila. Potem sta prišli mama in sestra ter iz moje žalosti naredili obračun, v katerem naj bi bila jaz sebična, čeprav sem bila ob tetini postelji jaz in ne oni. Še danes se sprašujem, koliko pomoči dolguješ družini in kdaj moraš prvič reči dovolj, tudi če te zaradi tega peče vest.