Še zdaj me zaboli, ko se spomnim dneva, ko mi je snaha rekla, da je skrb za njihove otroke in njihov dom nekaj samoumevnega, ker sem pač babica. Celo poletje sem živela za njih, tekala med štedilnikom, trgovino in kopalnico, vmes pa počasi pozabljala, da sem tudi jaz človek, ki se utrudi. Ko sem se končno postavila zase in odšla domov, se je družina obrnila proti meni, kot da sem naredila nekaj strašnega.