Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Prodali so me kot žival, ker so verjeli, da sem neplodna. V treh dneh med slovenskimi gorami je človek, ki so ga vsi imeli za čudaka, razkril najbolj kruto laž in mi vrnil dostojanstvo. To je zgodba o moji bolečini, upanju in resnici, ki je nihče ni hotel videti.
Nekega jutra sem se zbudil v bolnišnici brez rok. V trenutku sem izgubil vse, kar sem imel za samoumevno, a sem moral najti moč, da ostanem oče trem otrokom. Moja pot je polna bolečine, a tudi upanja in novih začetkov.
Moj sin Miha me ni povabil na svojo poroko. V tej boleči zgodbi razkrivam razpoke v najinem odnosu, posledice ločitve in svojo tiho borbo za spravo. To je izpoved o ljubezni, izgubi in upanju, ki nikoli ne umre.
Zgodba se začne z nepričakovanim sporočilom sina, ki me prosi, naj ne pridem na rojstni dan svojega vnuka. Preplavijo me občutki zavrnitve, krivde in žalosti, a skozi bolečino iščem moč za odpuščanje in upanje, da se bo družina nekoč znova povezala. To je izpoved o tem, kako globoko lahko zarežejo besede najbližjih in kako težko je najti pot nazaj do njih.
Moje življenje se je ob rojstvu dvojčic, Tine in Maje, obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da imata obe redko srčno napako. Preplavili so me občutki krivde, strahu in nemoči, a tudi upanja in neizmerne ljubezni. To je zgodba o boju za življenje, družinskih razprtijah in večnem vprašanju, ali je ljubezen res dovolj, da premaga vse.
Nisem si mislila, da bom kdaj stala ob postelji svojega otroka in se poslavljala. V enem samem večeru se je moj svet sesul, ko je najin sinček nenadoma zbolel in ga ni bilo več mogoče rešiti. Zgodba o bolečini, krivdi in iskanju smisla v svetu, kjer nič več ni tako, kot je bilo.
Nekega deževnega jutra je moj mož, Matej, odšel po kruh in se nikoli več vrnil. Leta sem živela v boleči negotovosti, razpeta med upanjem in obupom, dokler nisem odkrila resnice, ki je bila hujša od samote. Ta zgodba je moj krik, moja izpoved in vprašanje vsem, ki so kdaj izgubili nekoga brez slovesa.
Sem Ivana iz Celja. Moja največja bolečina je, da me lastna hči Lara kliče le, ko potrebuje denar, ne pa mene kot mame. Kljub vsemu še vedno upam, da bova nekoč našli pot druga do druge.
V tej zgodbi opisujem trenutek, ko mi je sin prepovedal prihod na rojstni dan vnuka. Razkrivam svojo bolečino, občutek izključenosti in notranji boj, da bi našla svoje mesto v družini. Morda se bo kdo prepoznal v moji zgodbi in našel pogum za pogovor.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
