Stala sem pred zdravstvenim domom, v eni roki napotnica, v drugi mamina torbica, ona pa mi je med stisnjenimi zobmi očitala, da sem nesposobna hči, čeprav sem ji že mesece urejala vse, od pregledov do trgovine. Dolga leta sem verjela, da bom z dovolj potrpljenja iz nje končno izvlekla vsaj eno toplo besedo, eno priznanje, da sem ji pomembna. Na koncu sem morala sprejeti nekaj veliko težjega: da ji lahko pomagam, ne morem pa živeti svojega življenja v upanju, da bo nekega dne postala mama, ki je nikoli nisem imela.