Moje ime je Lucija in nikoli si nisem mislila, da bom največji boj za svojo srečo bila prav s svojo taščo. Ko sem ji povedala, da pričakujem drugega otroka, mi je v obraz zabrusila, da je en vnuk več kot dovolj. Ta zgodba govori o tem, kako sem se morala postaviti zase, za svojo družino in za pravico do lastne sreče.
Že mesec dni živim v senci družinskih zamer zaradi prodaje stanovanja po babici. Tašča je prepričana, da moj dedni delež pripada vsem, jaz pa se borim za svoje meje in dostojanstvo. To je zgodba o tem, kako lahko denar razdre še tako tesne vezi.
Ko sem spoznal Viktorijo, sem verjel, da sem našel svojo sorodno dušo, a nisem vedel, da bo njena mama Cvetka postala največji izziv najine zveze. Vsak obisk pri njej je bil kot hoja po minskem polju, polnem napetosti, prikritih opazk in neizrečenih pričakovanj. Šele skozi boleče izkušnje sem začel razumevati vse tiste šale o taščah, ki so mi bile prej popolnoma tuje.
V tej zgodbi opisujem svojo bolečo izkušnjo, ko me snaha Ana obtoži, da rušim njen zakon z mojim sinom Matejem. V svoji nemoči in osamljenosti se sprašujem, ali sem kot mati naredila napako, ker sem imela samo enega otroka, in kako naj najdem svoje mesto v družini, ki me zavrača. Zgodba odpira vprašanja o odnosih med taščami in snahami v Sloveniji ter o tem, kako težko je najti ravnovesje med ljubeznijo do sina in spoštovanjem njegove nove družine.
Vse se je začelo z enim stavkom moje tašče in z mojim molkom, ki me je dušil bolj kot utrujenost. Potem je v moje življenje nepričakovano stopil pes, ki me je prisilil v odločitve, pred katerimi sem bežala, in me dobesedno potegnil iz najhujšega. Danes se še vedno sprašujem, ali bi brez njega sploh ostala živa in ali se od družine res da pobegniti.
Odkar sem postala mama, se vsak dan borim z nenapovedanimi obiski tašče, ki brez trkanja vstopa v moj svet. Vsaka njena prisotnost je zame nova bitka za zasebnost, za pravico, da sem mama po svojih pravilih. V tej zgodbi razgaljam svojo bolečino, negotovost in iskanje ravnotežja med pričakovanji moževe družine in svojim lastnim mirom.
Nekega deževnega torka me je presenetil telefonski klic, ki je v trenutku premešal vse karte v naši družini. Moja tašča Marija je oznanila, da želi zapustiti dolgoletni zakon in začeti novo življenje, kar je mojega moža Marka popolnoma strlo. Ujela sem se med lastno empatijo do nje in zvestobo do moža, medtem ko so se v naši hiši začeli vrstiti prepiri, solze in vprašanja brez odgovorov.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem prvič slišala, da naj bi v naš novi dom prišla tudi moja tašča. Srce mi je razbijalo, ko sem poslušala, kako moj mož Marko in njegova mama Breda razpravljata o tem, kot da je to nekaj samoumevnega. V trenutku sem vedela, da bo to preizkušnja za najino ljubezen, za moje sanje in za to, kdo sem v resnici.
Nikoli si nisem mislila, da bodo vikendi, ki naj bi bili čas za počitek in družino, postali vir stresa in solza. Moja tašča, Marija, vedno znova preizkuša meje moje potrpežljivosti, medtem ko moj mož Matej poskuša krmariti med mano in svojo mamo. Vprašanje, ki me preganja, je: kje se konča spoštovanje do starejših in začne izgubljanje lastnega dostojanstva?
V petek popoldne, ko je bil moj mož Matej na službeni poti, me je njegova mama brez opozorila vrgla iz hiše, ki sem jo imela za svoj dom. V tistem trenutku sem se morala soočiti ne le z njeno sovražnostjo, ampak tudi z lastnimi dvomi in vprašanji o tem, kje je pravzaprav moje mesto. Ta zgodba je o bolečini, pogumu in iskanju same sebe v svetu, kjer te lahko najbližji najbolj prizadenejo.
Vse se je začelo tistega večera, ko je na videz običajna večerja pri tašči razkrila, kako krhko je lahko zaupanje v družini. Medtem ko sem sedela med možem, taščo in tastom, sem se znašla v vrtincu spletk, laži in pritiskov, ki so me prisilili, da sem se vprašala, kdo sem in komu sploh še lahko zaupam. To je zgodba o tem, kako sem skoraj izgubila sebe – in kako sem se odločila, da se bom borila za svojo resnico.
V trenutku, ko je moj mož predlagal, da njegova hudo bolna mama pride živet k nama, se mi je svet obrnil na glavo. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo borbo med občutkom dolžnosti, strahom pred izgubo sebe in ljubeznijo, ki je bila na preizkušnji. Sprašujem se, koliko lahko žrtvujemo za družino, preden izgubimo sebe.
