Moje ime je Marija in vse življenje sem si želela, da bi svojim otrokom, Roku in Ani, zapustila nekaj dragocenega. Ko sem Ani dovolila, da živi v stanovanju v Ljubljani, si nisem predstavljala, kako zelo bo ta odločitev pretresla našo družino. To je zgodba o zaupanju, razočaranju in o tem, kaj pomeni biti starš v Sloveniji danes.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčerke Tine, ki me je prosila, naj pazim na njenega sina, medtem ko je v bolnišnici. Medtem ko sem skrbela za vnuka, sem po naključju odkrila družinske skrivnosti, ki so pretresle temelje mojega razumevanja naše družine. Soočenje z resnico me je globoko prizadelo in prisililo, da sem se vprašala, koliko sploh poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
Moje ime je Ivana in nikoli si nisem mislila, da bo moj dom postal bojišče med ljubeznijo, potrpežljivostjo in obupom. Ko se je k nam vselila tašča Marija, da bi pomagala pri najini novorojenki, so se začeli dnevi polni napetosti, solz in tihih molitev. To je zgodba o tem, kako sem s pomočjo vere in notranje moči našla pot skozi vsakodnevne spore in ohranila svoj zakon.
V trenutku, ko je tašča zakričala, sem začutila, da se mi podira svet. Leta sem živela v senci pričakovanj moževe družine, dokler nisem morala prvič zares stopiti zase – in za svojega sina. To je zgodba o bolečini, zavrnitvi in moči, ki sem jo našla v sebi, ko sem se borila za pravico do svojega glasu.
Vse se je začelo z enim stavkom, ki mi je zarezal v srce. Moji odrasli hčerki sta bili še vedno finančno odvisni od mene, kar je povzročilo napetosti in tekmovalnost med njunima družinama. Po letih dela v tujini sem se odločila, da je čas, da začnem živeti zase in prekinem začarani krog.
Moje ime je Maja in že mesece čutim, kako mi srce poskoči vsakič, ko slišim, da bo moževa sestra, Petra, prišla z otroki. Njeni otroci so nemirni, grobi in pogosto žalijo mojo hčerko Emo, a nihče v družini o tem noče odkrito govoriti. Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje je meja med družinsko solidarnostjo in zaščito lastnega otroka.
Vse se je začelo z enim klicem moje mlajše sestre, ki me je prosila, naj popazim na njenega sina. Sprva sem mislila, da bo to le še ena mala usluga, a kmalu sem se znašla v vrtincu družinskih pričakovanj, izčrpanosti in neizgovorjenih zamer. Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje so moje meje in zakaj je včasih prav, da rečem ‚dovolj‘.
Vse se je začelo z nedolžno igro na igrišču, a nekaj besed mojega moža in otroška želja sta v trenutku razbila dolgoletno prijateljstvo z Nino. V tej zgodbi razkrivam, kako globoko lahko sežejo starševske negotovosti in kako hitro se lahko zaupanje spremeni v zamero. Zdaj se sprašujem, ali smo odrasli res bolj otročji kot naši otroci, ko gre za ljubosumje in prizadetost.
Sem Dario Kovačević, samohran oče štirih otrok. Tisto noč, ko sem moral najstarejšega sina Ivana pustiti samega z mlajšimi, se je vse obrnilo na glavo – policija, sodišče, krivda in vprašanje, ali sem sploh dober oče. To je zgodba o bolečini, družinskih razkolih in iskanju upanja v vsakdanjih slovenskih težavah.
Na drugi rojstni dan moje hčerke je moja bivša tašča, gospa Marija, izrazila željo, da bi jo obiskala. Moj bivši mož, Andrej, je na ta dan popolnoma pozabil, a jaz sem Mariji dovolila priti. Dogodki tistega dne so me prisilili, da sem se vprašala, ali je zvestoba sebi in svojemu otroku pomembnejša od družinskih vezi.
Moje življenje se je ob rojstvu sina obrnilo na glavo, ko mi je tašča ukazala, naj se preselim k njej. Vsak dan sem se borila s strahom, da izgubljam sebe in svojo novo družino, medtem ko sem skušala zaščititi svojega otroka in zakon pred njenim vmešavanjem. V tej zgodbi iščem svoj glas in pogum, da postavim meje, ki jih v Sloveniji pogosto spregledamo.
Moje ime je Ana in danes vam bom povedala, kako sem se znašla ujeta med pričakovanji družine, lastnimi vrednotami in hčerkinimi odločitvami. Ko je moja hči Sara pri dvajsetih želela stopiti v zakon in postati mama, sem se borila z občutki nemoči, strahu in krivde. V tej zgodbi boste začutili bolečino, dvome in upanje matere, ki si želi le najboljše za svojega otroka.
