Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem k sebi domov sprejela svojo ostarelo mamo. Medtem ko sem želela storiti pravo stvar, sem se znašla ujeta med lastnimi potrebami, družinskimi konflikti in občutkom krivde. Zgodba razkriva bolečino, ljubezen in dvome, ki jih prinese skrb za starša v sodobni Sloveniji.
Moje življenje se je sesulo, ko sem za vrati slišala hčerkin šepet, da bi bilo bolje, če se odselim. V tej zgodbi razkrivam bolečino zavrnitve, boj za dostojanstvo in grenko odločitev, da dom za ostarele zamenja toplino doma. Sprašujem se, ali je osamljenost res edina pot za starejšega človeka v Sloveniji.
Ko sem mamo, Marijo, pripeljala k sebi v Ljubljano, sem verjela, da delam prav. Toda življenje z njo je razkrilo stare rane in me postavilo pred nemogočo izbiro. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem jo izdala.
