Nekega popoldneva sva z ženo sedela v temi, ko so na vrata potrkali najini vnuki in hči. Srce mi je razbijalo, ko sem se spraševal, ali imam pravico reči ne. Ta zgodba je moj boj med dolžnostjo in željo po miru, prepletena z občutki krivde, utrujenosti in tihim hrepenenjem po svobodi.
Moje otroštvo je zaznamovala hladnost in stroga distanca moje mame Marije. Ko je postala nemočna in me potrebovala, sem se znašla v notranjem boju med dolžnostjo in neozdravljenimi ranami. Zgodba razkriva, kako težko je odpustiti in najti sočutje tam, kjer ga nikoli nisi prejel.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko se je mama preselila k meni. Vsak dan je prežet z napetostjo, spomini iz otroštva in občutkom dolžnosti, ki me duši. Vprašanje, ali sem dovolj dober sin in ali bom kdaj našel svoj mir, me razjeda iz dneva v dan.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko mi je soseda pred Mercatorjem povedala, da babica že tri dni ni jedla. Ta trenutek je v meni sprožil plaz krivde, starih družinskih ran in vprašanj, ki jih nisem hotela slišati. To je zgodba o tem, kako sem med službo, družinskimi prepiri in lastnimi strahovi skušala rešiti, kar je še ostalo od naše družine.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
Sem Martina in nikoli si nisem mislila, da se bo naša družina razklala zaradi dedkove nove ljubezni. Po smrti babice se je dedek Jože poročil s sosedo, kar je v nas sprožilo val jeze, žalosti in občutka izdaje. Zdaj, ko z nami ne govori več, iščem odgovor na vprašanje, ali lahko razumem njegovo odločitev in mu odpustim.
Moje ime je Marija Kovač in pri 68 letih sem spoznala, da sem vse življenje živela za druge. V tej zgodbi razkrivam boleče družinske konflikte, neizpolnjene sanje in svojo pozno iskanje same sebe. Zdaj se sprašujem: je kdaj prepozno, da začneš resnično živeti?
