Moja hči Petra me je prepričala, naj se preselim k njej in njeni družini, obljubljala je toplino in skupnost. Namesto tega sem se počutila kot tujec, nevidna v lastnem domu, medtem ko sem iskala svoje mesto med njimi. Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje sem zgrešila in kaj pomeni biti mama, ko te nihče več ne potrebuje.
Nikoli si nisem mislila, da bom pri dvainšestdesetih letih še kdaj občutila metuljčke v trebuhu, a življenje me je presenetilo. Ko sem se zaljubila v sodelavca, je moj sin Matej reagiral z neodobravanjem in me označil za ‚naivno starko‘, kar me je globoko prizadelo. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, ali si starejši v Sloveniji sploh smejo dovoliti novo srečo.
Stara sem šestdeset let in živim sama v hiši, ki sva jo z možem zgradila z lastnimi rokami. Moja družina se zanima le za dediščino, ne pa zame, zato sem se odločila, da jim ne bom dovolila, da bi me izkoriščali. To je zgodba o moji bolečini, pogumu in zadnji veliki odločitvi.
Moje ime je Viljem, star sem 72 let in zadnja leta me samota duši bolj kot katerakoli bolezen. Ko sem povabil otroke in vnuke, da se preselijo k meni, sem upal, da bom znova občutil toplino doma, a sem se moral soočiti z resnico, ki je bila veliko bolj boleča. Zgodba o upanju, razočaranju in iskanju smisla v prazni hiši.
Pri petinšestdesetih letih sem odkrila, da sem bila vse življenje zavajana glede svojega izvora. Moji starši so mi prikrili resnico, ki je obrnila moj svet na glavo. Zdaj se sprašujem, kdo sploh sem in ali bom kdaj našla svoj pravi dom.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
Sem Zvonko, upokojenec iz okolice Celja. Z ženo Nado sva celo življenje garala, da bi zgradila dom za najina otroka, Ivana in Diano. Nikoli si nisem mislil, da bova na stara leta prav pred njima postala tujca v lastni hiši.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčere Tine, ki je v trenutku razbil moj mir v pokoju. Po letih odrekanj in trdega dela sem verjela, da si z možem zasluživa nekaj miru, a njene besede so odprle stare rane in me prisilile, da se vprašam, ali je pravica do sreče v starosti res sebičnost, če otroci trpijo. Zdaj se sprašujem, ali sem dolžna žrtvovati svojo varnost za družino, ki sem jo celo življenje postavljala na prvo mesto.
V trenutku, ko sem slišala, da sem postala breme lastnemu sinu, se mi je svet sesul. Vso življenje sem gradila za družino, zdaj pa se sprašujem, ali je materinska ljubezen res lahko kazen. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih mater, ki so dale vse – in ostale same.
Moja zgodba se začne tistega jutra, ko mi je iz roke padla žlica. Ta droben dogodek je sprožil verižno reakcijo, ki me je prisilila, da se soočim z globoko osamljenostjo in dolgoletnimi neizrečenimi družinskimi konflikti. Skozi nepričakovano prijateljstvo in boleče pogovore sem našla novo moč ter smisel v življenju.
Sem Marija, vdova iz Celja, ki sem se po moževi smrti preselila k svoji hčeri Tanji. Upala sem, da bom našla toplino in pripadnost, a sem se kmalu počutila kot tujec v lastni družini. Ta zgodba razkriva bolečino osamljenosti in iskanje smisla, ko te lastna kri ne sprejme.
V najtoplejšem dnevu poletja sem, nemočna in ujeta med štirimi stenami, spoznala, kako globoko so se odnosi v naši družini spremenili. Moji otroci so mi sicer rešili življenje, a njihova skrb je imela svojo ceno – v njihovih pogledih sem začutila več pohlepa kot ljubezni. Ko sem teden dni kasneje sama sedela pri notarju in razmišljala o spremembi oporoke, sem se prvič zares vprašala, kaj sploh pomeni biti družina.
