Ko sem stala v kuhinji, sem poslušala, kako se Gregor in njegova mama prepirata o tem, zakaj nama z Gregorjem ne želita pomagati pri nakupu prvega stanovanja. Moje srce je bilo polno razočaranja, saj sem vedno verjela, da družina drži skupaj. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučila, da včasih ni pomembno, koliko imaš, ampak koliko si pripravljen dati.
Moje ime je Marjeta in to je zgodba o tem, kako je stanovanje v središču Ljubljane, ki mi ga je zapustila babica, postalo jabolko spora v moji družini. Mož in njegova družina so me leta pritiskali, naj jim prepustim del dediščine, medtem ko sem se sama borila za svoj zakon in svojo identiteto. Na koncu sem morala izbrati – ali oni, ali jaz – in ta odločitev me je za vedno spremenila.
Že leta z možem in sinom živimo v najemniškem stanovanju, sanjamo o svojem domu. Ko mi mama ponudi pomoč za nakup stanovanja, se mi zdi, da se nam bo življenje končno obrnilo na bolje. A mož želi denar nameniti svojemu bolnemu očetu – in znajdem se razpeta med dvema družinama, med upanjem in dolžnostjo.
Odkar je babica umrla, se z mamo ne moreva dogovoriti glede njenega stanovanja v Šiški. Vsak pogovor se sprevrže v prepir, jaz pa se počutim izdano in ujeta med ljubeznijo do družine ter lastnimi pravicami. Sprašujem se, ali lahko sploh še verjamem v družinsko povezanost, ko gre za dediščino.
V soboto sem se vrnila s podeželja, kjer sem doživela nepričakovano izdajo s strani svoje sestre Zoje. Njena zahteva, naj prodam svoje stanovanje v Ljubljani in se vrnem domov, me je popolnoma šokirala in razjezila. V nedeljo me je obiskal brat Miha z jabolki in opravičilom, a v meni je ostala rana, ki je ne znam zaceliti.
