Sem Jana, mama dveh odraslih otrok, in zadnje tedne živim v lastni hiši kot tujec. Moj sin Matej se je s svojo družino nenadoma preselil k meni, brez pravega pogovora ali dogovora. Vsak dan se borim z občutkom izgube, jeze in nemoči, ko gledam, kako moj dom postaja nekaj, kar ne prepoznam več.
Od prvega dne, ko se je tast Jože vselil v najino dvosobno stanovanje v Šiški, sem vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Z možem Markom sva bila poročena šest let in imela sva štiriletnega sina Tima, a šele zdaj sem spoznala, kako krhke so lahko družinske vezi. To je zgodba o izgubi zasebnosti, iskanju meja in bolečini, ko tvoj dom postane bojišče.
Od prvega dne, ko se je moj tast preselil v naše stanovanje, sem čutila, da se bo naše življenje obrnilo na glavo. Z možem sva imela že prej veliko težav, a sva jih skupaj premagala – zdaj pa se zdi, kot da se vse vrača in še stopnjuje. V tej zgodbi razkrivam, kako je lahko ena odločitev razklala družino in preizkusila meje ljubezni, potrpežljivosti in razumevanja.
V tej zgodbi sem mama samohranilka iz Ljubljane, ki sem v majhnem stanovanju vzgojila dva otroka. Zdaj si moj starejši sin želi zgodnje poroke in vrnitve domov, kar v meni sproži vrtinec čustev, skrbi in notranjih bojev. To je pripoved o neprespanih nočeh, družinskih konfliktih in težkih odločitvah, ki jih prinaša življenje v Sloveniji.
Danes sem po dolgih letih žrtvovanja in tihega trpljenja iz svojega stanovanja izgnala sina Nejca in njegovo ženo Tanjo. Ta odločitev me je razklala na pol – med bolečino in olajšanjem, med krivdo in svobodo. Zdaj se sprašujem, ali sem res slaba mama ali pa sem si končno dovolila dihati.
V trenutku, ko sem izvedela, da nam mama želi pomagati pri nakupu stanovanja, sem začutila upanje, ki ga že dolgo nisem poznala. Toda ko je mož predlagal, da bi denar raje dali njegovemu bolnemu očetu, sem se znašla v boleči dilemi med lastno družino in njegovo. Zgodba o ljubezni, zvestobi in iskanju doma v sodobni Sloveniji.
V tej zgodbi sem jaz, Tjaša, ujeta med bogastvom svojih staršev in lastno željo po samostojnosti. Čeprav bi mi lahko pomagali, vztrajajo, da moram vse doseči sama, kar me pahne v stisko, ko se znajdem na robu izgube stanovanja. Zgodba razkriva družinske konflikte, slovensko realnost in vprašanje, ali je ponos vreden več kot toplina doma.
Pred dvema letoma sem se poročila z ločenim moškim, prepričana, da bova skupaj ustvarila novo, srečno življenje. Zdaj pa se njegova odrasla hči želi preseliti k nama v najino majhno garsonjero in občutek imam, da se mi svet podira. Moram se odločiti, ali bom ostala in se borila za svoj prostor ali pa bom odšla in začela znova.
Živim v hiši, ki sem jo gradila s srcem, a zdaj se počutim kot gostja. Moj sin Matej in njegova žena Petra sta se po izgubi službe preselila k meni, a namesto topline čutim le odtujenost in izgubljam svoje mesto. Vsak dan se borim z vprašanjem, ali naj vztrajam ali odidem.
Sedim na robu postelje, v majhni sobi, kjer se ponoči prepletajo otroški jok, utrujenost in tihe molitve. Moj sin Luka je postal oče, še preden je končal fakulteto, in življenje nas je vse skupaj stisnilo v teh dvajset kvadratov. Vsak dan se sprašujem, ali sem kot mama in babica naredila dovolj – ali pa sem kje na poti zatajila.
Nekega deževnega popoldneva sem stala na hodniku, v rokah držala kovček, in poslušala, kako mi tašča ukazuje, naj se preselim k njej. V sebi sem čutila mešanico strahu, jeze in nemoči, saj sem bila noseča in sem si želela le miru. Ta zgodba je o tem, kako sem se borila za svoje meje, ljubezen in dostojanstvo v tipični slovenski družini.
V trenutku, ko sem predal ključe našega stanovanja svojemu svak, sem verjel, da delam prav. A kmalu so se začele težave, ki so raztrgale našo družino in postavile pod vprašaj vse, kar sem imel za sveto. Zdaj se sprašujem, ali je vredno žrtvovati lastno srečo zaradi družine.
