Nekega nevihtnega večera, ko je mama spet zvalila breme družine name, sem dojela, da sem vse življenje živela za druge. Moja zgodba je prepletena s poskusi izpolnjevanja maminih in sestrinih pričakovanj, medtem ko se je moje lastno življenje počasi razkrajalo. Ali je prav, da vedno postavljamo sebe na drugo mesto zaradi družine?
Moje ime je Lucija in nikoli si nisem mislila, da bom največji boj za svojo srečo bila prav s svojo taščo. Ko sem ji povedala, da pričakujem drugega otroka, mi je v obraz zabrusila, da je en vnuk več kot dovolj. Ta zgodba govori o tem, kako sem se morala postaviti zase, za svojo družino in za pravico do lastne sreče.
Sem Ivana, najstarejša hči v družini iz Celja. Leta sem bila steber naše družine, medtem ko sta mama in sestra izbirali lažje poti in se izogibali odgovornostim. Zdaj, ko imam priložnost za lastno srečo, se sprašujem, ali si jo sploh smem dovoliti.
V zgodbi opisujem, kako sem se po smrti moža dolgo borila z osamljenostjo, dokler nisem nepričakovano spoznala novo ljubezen. Moji otroci in prijatelji so me zaradi tega obsojali in dvomili v moje odločitve, kar me je globoko prizadelo. Zgodba je iskrena izpoved o pogumu, da sledim svojemu srcu, kljub predsodkom in bolečini.
Moje ime je Rok in to je zgodba o tem, kako sem zaradi ljubezni do Maje, ženske, ki ni ustrezala družbenim predstavam o lepoti, izgubil prijatelje, skoraj družino, a našel pravo srečo. Najina borba proti predsodkom je dosegla vrhunec na najini poroki, rojstvo najine hčerke Lare pa je vsem pokazalo, da prava ljubezen ne pozna meja. Še danes se sprašujem: koliko nas še vedno živi v strahu pred mnenjem drugih, namesto da bi sledili svojemu srcu?