Nedeljsko jutro, ki se je začelo v miru, je prekinil nepričakovan obisk nekoga, ki ga nisem videla že več kot trideset let. Ob soočenju z bratom, ki je izginil iz mojega življenja po družinski tragediji, so se odprle stare rane in zamolčane resnice. Zgodba razkriva bolečino, zamere in upanje na spravo v tipični slovenski družini.
V tej zgodbi sem babica Marija iz majhne vasi na Dolenjskem, ki se vsak dan bori z osamljenostjo, saj je moja hči Petra odšla v Ljubljano in me le redko obišče. Moj vrt je postal moje zatočišče, a ko se pojavijo zdravstvene težave in stare zamere, se morava s Petro naučiti, kaj v resnici pomeni biti družina. Skozi solze, prepire in drobne zmage najdem novo upanje in moč za spravo.
Moje ime je Maja. Pripovedujem o bolečini, ko je moja hči Ana občutila izključenost zaradi moževe družine, in o tem, kako sem bila razpeta med zvestobo lastni družini in spoštovanjem tradicij. Na koncu smo našli nepričakovano pot do sprave.
Nekega deževnega večera mi je tašča postavila zahtevo, ki je pretresla temelje naše družine. Skozi boleče prepire, dvome in iskanje notranje moči sem se naučila, kaj pomeni postaviti meje in hkrati ohraniti vero v ljubezen in spravo. Ta zgodba je iskren vpogled v slovensko družinsko dinamiko, kjer so pričakovanja pogosto večja od možnosti.
Moj sin Miha me ni povabil na svojo poroko. V tej boleči zgodbi razkrivam razpoke v najinem odnosu, posledice ločitve in svojo tiho borbo za spravo. To je izpoved o ljubezni, izgubi in upanju, ki nikoli ne umre.
Na dan moje poroke z Gabrom njegovih staršev ni bilo. Leta kasneje se sprašujem, ali lahko zacelimo rane, ki jih je povzročil ponos in bolečina. Zgodba o družinskih razkolih, tišini in iskanju sprave v sodobni Sloveniji.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem se po dolgih letih vrnila v domačo vas. Stari spori, neizrečene besede in skrite bolečine so me pričakale za vrati domače hiše. V eni sami noči sem se morala soočiti z vsem, kar sem bežala, in odločiti, ali bom zmogla odpustiti – sebi in drugim.
Vse se je začelo z napetim kosilom pri moji bodoči tašči, kjer sem čutila, da nikoli ne bom dovolj dobra za njenega sina. Preko številnih nesporazumov in družinskih dram je najin odnos visel na nitki, a nas je bolezen v družini prisilila, da pozabimo na ponos in najdemo skupni jezik. Danes, ko skupaj nazdravljava, se sprašujem, kako malo je včasih potrebno, da se ljudje resnično razumejo.
