Tistega večera, ko sva z možem otroke poslala k babici, nisem slutila, da bo ena sama odločitev razklala našo družino. Najmlajša hči, Ema, je že prvo noč jokala in prosila, naj pride domov, a midva sva vztrajala. Dve leti kasneje še vedno čutim posledice tiste noči in se sprašujem, ali sem kot mama ravnala prav.
To je moja zgodba o izgubi sina Nejca, triletnega fantka, ki je izginil za trenutek in ga našli v bližnjem ribniku. Preko bolečine, krivde in tišine v družini iščem smisel v tragediji, ki nas je za vedno spremenila. Moja borba ni le z žalostjo, ampak tudi z okolico, ki ne ve, kako naj nam pristopi.
Ko me tašča, Marija, grozi, da me bo vrgla iz hiše, se v meni prebudi boj za lastno dostojanstvo. Razpeta med ljubeznijo do moža Mateja in njegovo slepo zvestobo materi, odkrijem družinsko skrivnost, ki zamaje temelje našega doma. To je zgodba o boju za resnico, spoštovanje in pravico do svojega prostora.
Že deset let živim v senci moževe mame, medtem ko skušam zaščititi najinega sina, Nejca, pred njeno hladnostjo in nenehnimi primerjavami. Moj mož, Matej, nikoli ni stopil na najino stran, jaz pa sem se vedno bolj počutila kot tujec v lastni družini. Nekega ledenega zimskega večera sem morala izbrati: bom še naprej tiho ali bom končno zaščitila sebe in sina.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je mama postavila svojo sestro predame. V tej zgodbi razkrivam bolečino, izdajo in iskanje lastne vrednosti v družini, kjer sem bila vedno na drugem mestu. Ali lahko kdaj odpustim in grem naprej?
Ko sem mamo, Marijo, pripeljala k sebi v Ljubljano, sem verjela, da delam prav. Toda življenje z njo je razkrilo stare rane in me postavilo pred nemogočo izbiro. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem jo izdala.
Ko je oče umrl, sem morala sprejeti odločitev, ki je razklala našo družino. Iz hiše sem izgnala njegovo ljubico, kar je povzročilo globoke rane in zamere. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnala prav ali pa sem izgubila vse, kar mi je bilo ljubo.
V tej zgodbi sem jaz, Elizabeta, postavljena pred največjo preizkušnjo svojega življenja, ko me lastna družina obtoži nečesa, česar nisem storila. Babica Marija, ki sem ji vedno stala ob strani, se odloči, da bo razkrila resnico, a s tem sproži plaz dogodkov, ki za vedno spremenijo naše odnose. Zgodba razkriva bolečino, dvome in moč odpuščanja v slovenski družini.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
Na dan svoje poroke sem od babice prejela nasvet, ki mi je ostal v srcu: ‚Ljubezen je vse, kar potrebuješ.‘ A skozi leta zakona z Markom sem spoznala, da so preizkušnje, skrbi in neizrečene bolečine močnejše od lepih besed. Moja zgodba je iskren pogled v razpoke zakona, starševstva in iskanja same sebe.
Moje ime je Andreja in to je zgodba o tem, kako sem v lastni družini postala nevidna. Ko sem spoznala Marka, sem verjela v pravljice, a življenje v majhnem kraju pri Celju me je naučilo, da so sence zanemarjanja daljše od sončnih žarkov upanja. Medtem ko sem se borila za svojo vrednost, sem počasi izgubljala sebe – in morda tudi vero v ljubezen.
Na svoj poročni dan sem namesto zaobljub pred vsemi razkrila moževo prevaro. V trenutku se je moj svet sesul, a sem v bolečini našla moč, da povem svojo resnico. Ta zgodba je o izdaji, pogumu in vprašanju, kaj pomeni zares ljubiti sebe.
