V tej zgodbi sem oče, ki je vse življenje garal in varčeval za svojo hčerko, Nino. Ko sem ji pomagal do stanovanja v Ljubljani, sem verjel, da bo družina vedno na prvem mestu. A ko sem sam ostal brez doma, sem spoznal, kako krhke so vezi in kako težko je sprejeti, da te lastna kri lahko odrine.
Vse življenje sem verjela, da z možem, Andrejem, nimava skrivnosti. Nekega večera pa sem po naključju odkrila, da že mesece pošilja denar svoji bivši ženi, brez da bi mi karkoli povedal. Ta izdaja me je prisilila, da sem se soočila z vprašanji zaupanja, zvestobe in meja v najinem zakonu.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je možev brat, Marko, nepričakovano podaljšal svoj obisk pri nama. Sprva sem verjela, da gre le za družinsko srečanje, a kmalu sem se znašla v vrtincu manipulacij, družinskih konfliktov in vsakodnevnih preizkušenj. Zdaj se sprašujem, ali je meja med pomočjo in izkoriščanjem v slovenski družini sploh še jasna.
V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mama dveh odraslih otrok doživela bolečino zanemarjanja in osamljenosti. Po letih žrtvovanja za družino sem bila prisiljena postaviti ultimat: ali mi pomagajo, ali pa prodam vse in grem v dom za ostarele. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, kaj pomeni biti starš v sodobni Sloveniji.
Nekega večera je moj mož, Marko, domov pripeljal sedemletnega dečka, ki ga nisem poznala. Nenadoma sem se morala soočiti z resnico o njegovi preteklosti in lastnimi občutki izdaje. Ta zgodba je iskren vpogled v bolečino, družinske skrivnosti in težke odločitve, ki za vedno spremenijo življenje.
Vse se je začelo z maminim pismom, v katerem me je prosila za preživnino. Morala sem se soočiti z bolečimi spomini, občutkom krivde in vprašanjem, ali ji dolgujem več, kot zahteva zakon. To je zgodba o bolečini, iskanju sebe in boju za svojo srečo.
V trenutku, ko sem na parkirišču pod cerkvijo zagledala moža, kako poljublja drugo žensko, se mi je življenje sesulo. V tej zgodbi opisujem svojo bolečino, notranji boj in odločitev, ali naj ostanem ali grem. Skozi družinske konflikte, sram in iskanje same sebe se sprašujem, kaj pomeni odpustiti in ali je mogoče znova zaupati.
Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
Vse se je začelo tistega večera, ko je dedek v sredi dnevne sobe prvič vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Od takrat naprej sem se vsak dan borila z njegovim pozabljanjem, družinskimi prepiri in lastnimi dvomi. Skozi to pot sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti in odpuščati, ter kako težko je nositi breme družinske dediščine.
Moja zgodba se začne na letališču Jožeta Pučnika, kjer sem s hčerko in sinom stala v vrsti za vstop v letalo, medtem ko sta moj mož, Tomaž, in njegova mama že sedela v prvem razredu. Ta trenutek me je prisilil, da sem se zazrla v svoje življenje, v svojo vlogo v družini in v to, koliko sem pripravljena še požreti. Skozi potovanje sem se soočila z mešanico sramu, jeze in odločnosti, ki me je pripeljala do pomembnih odločitev.
