Vse, kar sem verjela o svoji družini in zakonu, se je sesulo v eni sami noči. Ko sem prejela očetov obupan klic, da je mama hudo zbolela, sem pričakovala podporo moža, a me je namesto tega pričakal hladen zid sebičnosti. Od tistega trenutka naprej sem se morala vprašati, kaj je v resnici pomembno – ljubezen, družina ali denar.
Moje ime je Tjaša in tisti večer, ko mi je mama rekla, da nisem več del naše družine, se mi je svet sesul. Preplavili so me občutki osamljenosti, jeze in neskončnega iskanja novega smisla pripadnosti. Še danes se sprašujem, kaj v resnici pomeni biti družina.
V trenutku, ko sem odprl vrata in zagledal Marka, sem vedel, da se mi bo življenje za vedno spremenilo. Po skoraj štirih desetletjih iskanja, upanja in obžalovanja sem končno stal pred svojim sinom, ki so mi ga odvzeli, ko sem bil še mlad in nemočen. Ta zgodba je o bolečini, izgubi in upanju, ki nikoli ne umre.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko mi je mož v kuhinji mirno povedal, da je zaljubljen v mlajšo sodelavko. Po mesecu dni se je vrnil, ker je ugotovil, da življenje z njo ni pravljica, ampak nenehna zabava in prazna miza. Še danes se sprašujem, ali lahko človek res začne znova, ko se enkrat vse tako tiho in boleče zlomi.
Na svoj štirideseti rojstni dan sem spoznala, da sem za svojo družino postala nevidna. Namesto praznovanja sem se utopila v občutku osamljenosti in razočaranja, kar me je prisililo, da sem se poglobila vase in v odnose z najbližjimi. Ta dan je postal prelomnica, ki mi je pokazala, koliko sem sama sebi dolžna.
Ko me je mama poklicala in rekla, da bodo prišli gostje, sem začutila tisti znani vozel v želodcu. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini, a tokrat sem se odločila, da ne pobegnem. Želela sem se soočiti s preteklostjo in ranami, ki še vedno bolijo, v upanju, da končno najdem svoje mesto.
Moje ime je Mateja in vedno sem si želela veliko družino, čeprav sva z možem Blažem živela v majhnem stanovanju in komaj shajala iz meseca v mesec. Ko sva po dolgih letih neuspešnih poskusov zanosila s pomočjo darovalca, se nama je življenje končno zdelo popolno – dokler ni Blaževa mama, gospa Marija, izvedela resnice. Takrat se je začela prava drama, ki je raztrgala našo družino in me prisilila, da se vprašam, kaj pomeni biti družina v resnici.
Sem Katja, mlada ženska iz Ljubljane, ki si želi iskrene zveze z Markom, a se morava skupaj soočiti s predsodki prijateljev in lastnimi negotovostmi. Zgodba se začne napeto, ko prijatelji na večerji pri meni doma zbadljivo komentirajo Markovo skromno darilo, kar v meni prebudi dvome o najini zvezi. Med družbenimi pričakovanji, finančnim pritiskom in željo po pristni ljubezni se moram odločiti, kaj mi v življenju resnično največ pomeni.
Sem Marija, stara 59 let. Leta sem bila tista, ki je vedno skrbela za vse druge, dokler se nekega dne nisem odločila, da ne bom več dvigovala telefona in začela končno živeti zase. Zdaj prvič v življenju spoznavam, kaj pomeni imeti čas samo zase in poslušati svoje srce.
Nedeljsko popoldne, ko je snaha izrekla besede, ki so mi zarezale v srce, sem dojela, da v naši družini ni vse tako, kot sem si želela. Medtem ko se sin igra z vnuki, jaz sedim za mizo in razmišljam, ali sem res samo še ovira na poti do mojega stanovanja. Ta zgodba je o bolečini, ki jo prinesejo družinske igre za dediščino, in o tem, kako se človek znajde sam sredi lastnega doma.
V trenutku, ko sem slišala, da je mama odšla od očeta, se mi je svet sesul. V tej zgodbi opisujem, kako sem kot najstnica v Ljubljani poskušala najti ravnotežje med ločenima staršema, lastnimi sanjami in pričakovanji okolice. Moja zgodba je polna notranjih bojev, družinskih konfliktov in iskanja smisla v razpadajoči družini.
Nikoli ne bom pozabila tiste ledene decembrske noči, ko me je hči prosila, naj prevzamem skrb za njenega sina. Leta sem ga vzgajala kot svojega, dokler se ni hči vrnila in me obtožila, da sem ji vzela otroka. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in razpadu družinskih vezi.
