Sedim za mizo, skupaj z mamo in očetom, toda v njunih očeh ne prepoznam več ne ljubezni, ne varnosti, kot da bi bil zanju zgolj tujec. V tej zgodbi razkrivam, kako sem v letih osamljenosti in nerazumevanja našel pot do sebe in kdo sem pravzaprav postal, ko so me tisti, ki bi me morali najbolj poznati, izgubili s pogledom. Sprašujem se, ali je kdaj mogoče resnično odpustiti in premostiti prepad med srcema.