Sem mama in babica, ki mora vsakič, ko se zet vrne domov, izginiti iz življenja svoje hčerke in vnukinje. Moja želja, da bi pomagala in bila prisotna, se nenehno spopada z njegovimi pravili in hladnostjo. Med tišino, nerazumevanjem in ljubeznijo, ki išče prostor, pripovedujem svojo vsakodnevno bitko, da ne bi bila odveč.
Moja zgodba se začne v trenutku, ko mi je mož, Matej, med večerjo povedal, da odhaja. Po letih boja z neplodnostjo, pritiskom družine in izgubljenim zaupanjem vase sem morala znova najti smisel in moč za življenje. Na koncu sem našla srečo, a se še vedno sprašujem, ali se vse rane res kdaj zacelijo.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem: mama in brat sta prišla, da bi govorila o dediščini. Oddala sem bratu svoj delež, sama pa sem dobila hišo, ne da bi vedela, kaj se v resnici dogaja. Danes vem, da v naši družini nič ni tako, kot se zdi – in da resnica boli bolj kot laž.
Vsak mesec, ko pride plača, zazvoni telefon – in vedno je tašča. Že leta gledam, kako moža izkoriščajo lastni starši, kot da je njihov osebni bankomat. Vprašujem se, ali bom še dolgo zdržala to tiho poniževanje ali bom končno povedala, kar si mislim.
V trenutku, ko sem pri sedeminštiridesetih izvedela, da sem noseča, se mi je svet obrnil na glavo. Mož Marko je bil presenečen, sinova Luka in Žiga pa sta novico sprejela vsak po svoje – eden z veseljem, drugi z odporom. Ta zgodba razkriva, kako težko je v Sloveniji sprejeti pozno materinstvo in kako globoko lahko družinske vezi ranijo ali zacelijo srce.
Moje ime je Maja in že leta se počutim kot gostja v lastnem stanovanju v Ljubljani. Vsak vikend pridejo tašča in tast iz Grosuplja, jaz pa postanem nevidna gospodinja, medtem ko mož Marko molči in se izogiba konfliktom. To je zgodba o tem, kako sem se naučila reči ‚ne‘ in se boriti za svoje mesto v lastnem življenju.
Danes sem po dolgih letih žrtvovanja in tihega trpljenja iz svojega stanovanja izgnala sina Nejca in njegovo ženo Tanjo. Ta odločitev me je razklala na pol – med bolečino in olajšanjem, med krivdo in svobodo. Zdaj se sprašujem, ali sem res slaba mama ali pa sem si končno dovolila dihati.
Pred petimi leti sva z možem posodila večjo vsoto denarja njegovim staršem. Zdaj mož predlaga, da dolg pozabiva, a moja mama vztraja, da ga morava zahtevati nazaj. Ujeta sem med lojalnostjo do moža, pričakovanji svoje družine in lastnim občutkom pravičnosti.
V trenutku, ko sem stala pred ogledalom in si želela biti nekdo drug, se je začela moja pot samospoznavanja. Preko bolečih izkušenj, družinskih konfliktov in iskanja ljubezni sem spoznala, da prava lepota izvira iz iskrenosti in poguma biti to, kar si. Ta zgodba razkriva, kako sem se naučila ljubiti sebe in druge, ne glede na zunanjost.
Vse se je začelo z enim samim vprašanjem, ki sem ga zastavila svoji tašči Maji. Ko sem odkrila, da je brez najine vednosti vstopila v najino stanovanje, se je moj svet obrnil na glavo. Zgodba govori o izgubi zaupanja, bolečini družinskih konfliktov in moji poti iskanja odpuščanja ter ponovne gradnje odnosov.
Od nekdaj sem v očeh tašče manj vredna, vedno v senci svakinje. Vsak obisk pri njih je zame nova čustvena bitka, kjer se borim za svojo dostojanstvo in občutek vrednosti. Vprašanje, ali naj še naprej molčim ali končno povem, kar čutim, me razjeda iz dneva v dan.
Moje ime je Marija in nikoli si nisem mislila, da bom nekega dne ostala brez stika z vnuki. Po prepiru s snaho sem ostala sama v hiši, kjer me vsak kotiček spominja na njihove otroške glasove. Sprašujem se, kje sem naredila napako in ali bom še kdaj slišala njihov smeh.
