Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sta mož in njegova sestra odločila, da bom jaz varuška njenemu otroku, ker sem na porodniški. Medtem ko sem se borila s poporodno izčrpanostjo in skrbela za svojega dojenčka, so pričakovali, da bom prevzela še odgovornost za nečakinjo. Moja zgodba je zgodba o postavljanju meja in iskanju poguma, da povem ‚ne‘, tudi ko gre za družino.
Moje ime je Tanja in to je zgodba o moji borbi z materinstvom, nerazumevanjem moža in lastnimi mejami. Vsak dan sem se soočala z njegovimi očitki, da nič ne delam, medtem ko sem se borila z izčrpanostjo, osamljenostjo in občutkom krivde. To je moj krik po razumevanju in podpori, pa tudi vprašanje: kje smo kot družba zgrešili?
Moje ime je Maja. Pripovedujem o bolečini, ko je moja hči Ana občutila izključenost zaradi moževe družine, in o tem, kako sem bila razpeta med zvestobo lastni družini in spoštovanjem tradicij. Na koncu smo našli nepričakovano pot do sprave.
Vse življenje sem posvetila sinu, zdaj pa imam občutek, da sem ga izgubila. Vedno znova se postavi na stran svoje žene, jaz pa ostajam sama in nerazumljena. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in iskanje odgovora, ali je materinska ljubezen res lahko preveč.
Moje ime je Marjeta in sina, Nejca, sem rodila pri štiridesetih. V želji, da mu dam vse, kar meni življenje ni ponudilo, sem ga razvajala in zdaj gledam, kako se oddaljuje od mene, sebičen in nehvaležen. Vsak prepir boli bolj kot prejšnji, v meni pa raste vprašanje: sem ga sploh znala ljubiti na pravi način?
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Na dan poroke sem verjela, da me čaka sreča, a kmalu sem spoznala, da je moj mož, Matej, popolnoma pod vplivom svoje mame, gospe Marije. Namesto v najin dom sem se preselila v njihovo hišo, kjer sem se vsak dan bolj izgubljala med pričakovanji in zahtevami tašče. Moja zgodba je zgodba mnogih Slovenk, ki se borijo za svoj prostor v družini in za svojo srečo.
Moj svet se je sesul, ko sem po ločitvi ostala sama s sinom in hišo, ki naj bi bila najin varen pristan. Namesto podpore sem doživela boj za vsak kvadratni meter in svojo dostojanstvo, saj je bivša tašča želela vzeti vse. Danes pripovedujem, kako je živeti v senci družinskih sporov, ki se ne končajo z ločitvijo.
Nikoli nisem razumel šal o tastih in zetih, dokler nisem sam postal del te zgodbe. Ljubezen do Mojce me je popolnoma prevzela, a njen oče, gospod Franc, je bil kot neprebojna trdnjava med nama. Vsak dan sem se boril za njeno ljubezen in spoštovanje njene družine, a sem se vedno znova zaletel v zid nerazumevanja in starih zamer.
Sem Ana, ženska iz Maribora, ki je leta poskušala držati svojo družino skupaj, medtem ko sta me mož in mama vlekla vsak na svojo stran. V nenehnih prepirih, finančnih stiskah in tišini, ki je bolela bolj kot besede, sem se borila za srečo svojih otrok in svoje dostojanstvo. Na koncu sem morala sprejeti odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Na drugi rojstni dan moje hčerke Lare je nenapovedano prišla njena babica – moja bivša tašča. To srečanje je odprlo stare rane in sprožilo val čustev, ki me je prisilil, da se vprašam, ali naj ji dovolim ostati del Larinega življenja, čeprav je njen sin – moj bivši mož – popolnoma izginil iz najinega sveta. V tej zgodbi se spopadam z vprašanji lojalnosti, bolečine in iskanja pravih meja v razdrobljeni družini.
Od prvega dne sem vedela, da nisem tista, ki si jo je moja tašča želela za svojega sina. Njena obsedenost z bogastvom in nadzorom je raztrgala našo družino in naju z Markom pripeljala do roba. Danes se sprašujem, ali bi lahko kaj spremenila in ali bomo še kdaj zares družina.
