Moje življenje se je ob rojstvu dvojčic, Tine in Maje, obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da imata obe redko srčno napako. Preplavili so me občutki krivde, strahu in nemoči, a tudi upanja in neizmerne ljubezni. To je zgodba o boju za življenje, družinskih razprtijah in večnem vprašanju, ali je ljubezen res dovolj, da premaga vse.
Nekega popoldneva, ko je mož prišel domov prej kot običajno, sem obstala v dnevni sobi, ujeta med željo po iskrenosti in strahom pred izgubo. Leta sem skrivala svojo bolezen, ker sem se bala, da bo ljubezen izginila, če bo izvedel resnico. Zdaj, ko so brazgotine na mojih rokah razkrite, se sprašujem, ali je bila tišina res lažja pot.
Nekega deževnega jutra je moj mož, Matej, odšel po kruh in se nikoli več vrnil. Leta sem živela v boleči negotovosti, razpeta med upanjem in obupom, dokler nisem odkrila resnice, ki je bila hujša od samote. Ta zgodba je moj krik, moja izpoved in vprašanje vsem, ki so kdaj izgubili nekoga brez slovesa.
Od prvega trenutka, ko sem vstopila v Markovo družino, sem čutila, da ne pripadam. Borila sem se z njihovimi predsodki in lastnimi dvomi, a ljubezen do Marka me je gnala naprej. To je zgodba o bolečini, upanju in vprašanjih, ki še vedno odmevajo v meni.
Moja mama mi noče izročiti stanovanja, ki mi ga je zapustila babica. Ujeta sem med bolečino izgube in družinskim konfliktom, ki razjeda naš odnos. Vsak dan se sprašujem, ali je vredno vztrajati ali naj popustim zaradi miru v družini.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati soočila z nenavadno reakcijo svojega sina Nejca, ki se je na resno družinsko krizo odzval s smehom in šalami. Skozi napete pogovore, notranje dvome in družinske konflikte sem iskala razloge za njegovo vedenje ter se spraševala, ali sem kot mama naredila dovolj. Zgodba odpira vprašanja o čustveni pismenosti, generacijskih razlikah in tihem trpljenju mladih.
V trenutku, ko sem zaslišala, da se vrata zaloputnejo, sem vedela, da se je nekaj v naši družini za vedno spremenilo. Moja hči, Nina, je odrasla in želela svojo pot, a jaz in mož nisva znala sprejeti njenih odločitev. Ta zgodba je o tem, kako sem se morala naučiti izpustiti in razumeti, da je dom več kot le streha nad glavo.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko mi je soseda pred Mercatorjem povedala, da babica že tri dni ni jedla. Ta trenutek je v meni sprožil plaz krivde, starih družinskih ran in vprašanj, ki jih nisem hotela slišati. To je zgodba o tem, kako sem med službo, družinskimi prepiri in lastnimi strahovi skušala rešiti, kar je še ostalo od naše družine.
Nekega deževnega večera se je moje življenje obrnilo na glavo, ko se je na pragu pojavila moja izgubljena hči – a le zato, da mi je pustila vnukinjo. Od takrat se vsak dan sprašujem, kje sva z možem zgrešila kot starša in ali ji bom lahko kdaj odpustila. Ta zgodba je moj poskus razumevanja krivde, družinskih skrivnosti in upanja na nov začetek.
Moja hči Ana se je po poroki in selitvi na podeželje oddaljila od mene. Ko je prenehala odgovarjati na moje klice, sem jo obiskala, ne vedoč, kako globoko me bo resnica pretresla. To, kar sem odkrila, me je prisililo, da sem se zamislila nad svojim materinstvom in odnosom do lastne hčere.
Odraščala sem v senci svojega mlajšega brata, ki je bil zaradi bolezni ves čas v središču pozornosti. Ko sem po srednji šoli zapustila dom, mi mama tega ni nikoli oprostila – njene besede in očitki me še danes preganjajo. Zdaj se sprašujem, ali je ljubezen res lahko tako boleča in kje je meja med žrtvovanjem in pravico do lastnega življenja.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.
