Živela sem v hiši moževih staršev in počasi izgubljala občutek, da smem o svojem življenju sploh še odločati. Ko se je tašča začela vmešavati v gospodinjstvo in vzgojo otrok, je napetost prerasla v prepir, v katerem me mož ni znal zaščititi. Šele po tednih mučne tišine sva si s taščo priznali, česa naju je v resnici strah.
Še danes se spomnim večera, ko sem v domači predsobi zagledala moške čevlje, ki niso pripadali ne mojemu možu ne komu od sorodnikov, in me je v trenutku stisnilo v prsih. Živeli smo natlačeni v stanovanju s svekrvo, da bi prihranili za svoje, potem pa je ona brez pravega pogovora pripeljala še partnerja in v meni se je nekaj zlomilo. Ko me mož dolgo ni slišal, sem morala prvič zares udariti po mizi in zahtevati meje, ker drugače bi izgubila sebe in mir svoje hčerke.
Ko sta sin in njegova žena prosila, ali lahko za nekaj časa živita pri meni, sem verjela, da jima rešujem težko obdobje. Počasi sem ugotovila, da nisem več gospodinja svojega doma, ampak tiha obiskovalka med lastnimi stenami. Ko sem ju končno prosila, naj odideta, se je vse razletelo in zdaj se sprašujem, ali sem zaščitila sebe ali izgubila sina.
Moj svet se je popolnoma spremenil, ko se je možev oče, dedek Franc, preselil v naše majhno stanovanje v ljubljanskem Mostecu. Med družinskimi konflikti, pomanjkanjem zasebnosti in nepričakovanimi trenutki povezanosti sem odkrivala nove plasti sebe in naše družine. To je zgodba o kompromisih, bolečinah in tihih zmagah, ki nas povežejo bolj, kot bi si kdaj mislili.