Stala sem na razpadajoči terasi nad morjem, ko mi je sestra zabrusila: »Ti bi raje živela od spominov kot od plače«

Še danes slišim, kako so se polkna naše stare hiše na Primorskem tresla v burji, medtem ko sva se s sestro prvič zares skoraj odpovedali druga drugi. Jaz sem hišo videla kot zadnjo vez z mamo in očetom, ona pa kot luknjo brez dna, ki nama je požirala denar, živce in mir. Na koncu sva jo prodali, rešili dolgove, ampak nekaj med nama je ostalo zlomljeno bolj kot tisti stari zid ob vrtu.

Molčala sem, da bi zaščitila nosečo sestro — in s tem uničila najin odnos, njen zakon in mir v naši družini

Še danes slišim sestrin glas, ko me je vprašala, koliko časa sem vedela, da jo mož vara, in v tistem trenutku sem razumela, da sem jo izgubila. Mislila sem, da jo ščitim, ker je bila noseča, prestrašena in na robu, a moja tišina je postala hujša od same prevare. Zdaj živim z razpadlo družino, ločitvijo, ki je vse potegnila vase, in z vprašanjem, ali je včasih laž iz usmiljenja samo druga oblika izdaje.

Ko sva na pogrebu izvedeli, da najin oče sploh ni bil najin oče, se nama je sesul ves spomin na otroštvo

Še danes slišim, kako mi je na mrzlem pokopališču starejša družinska prijateljica skoraj mimogrede povedala stavek, ki mi je razparal življenje. Z mlajšo sestro sva morali na novo sestaviti vse, kar sva verjeli o očetu, materi in najinem domu. Najhuje pa ni bilo samo to, da nama je mati lagala desetletja, ampak da sva morali sami ugotoviti, ali je mogoče ljubiti človeka in mu hkrati zameriti najbolj pomembno stvar.