Nekega deževnega torka sem nepričakovano prišla domov in v spalnici zalotila svojo taščo, kako brska po mojih oblačilih. Ta trenutek je sprožil plaz družinskih konfliktov, dvomov in razkritij, ki so me prisilili, da sem se postavila zase in se borila za svoje dostojanstvo. To je zgodba o tem, kako sem se naučila postaviti meje in zaščititi tisto, kar mi največ pomeni.
V trenutku, ko sem slišala besede, ki so me zarezale globlje kot katerakoli tišina, sem začela dvomiti o sebi. V tej zgodbi opisujem, kako sem se v moževi družini počutila kot tujec, brez pravice do glasu ali spoštovanja, in kako sem se skozi vsakodnevne spopade in tihe žalitve borila za svoje dostojanstvo. To je moj iskren zapis poti od tihega trpljenja do poguma, da končno povem: Dovolj je.
Nikoli si nisem mislila, da bom med najtežjim trenutkom svojega življenja ostala sama – in to ob človeku, ki bi mi moral stati ob strani. Med porodom sina sem doživela izdajo, ki me je zaznamovala, a me je tudi preoblikovala v žensko, ki se ne boji zahtevati spoštovanja. To je zgodba o bolečini, pogumu in iskanju lastne vrednosti v svetu, kjer ženske še vedno prepogosto ostanemo preslišane.
To je zgodba o noči, ko sem bila izločena iz lastne družine, ker sem se postavila zase. Na bratovi rojstnodnevni zabavi sem doživela izdajo in ponižanje, ker nisem želela prevzeti odgovornosti, ki ni bila moja. V tej zgodbi iščem pogum, da najdem svojo vrednost, kljub temu da so me najbližji pustili na cedilu.
Že leta živim v senci svoje tašče, Marije, ki me nenehno ponižuje in mi daje občutek, da sem tujec v lastnem domu. Nekega dne, ko sem dosegla rob potrpežljivosti, sem se odločila, da ji vrnem milo za drago – a na način, ki ji je vzel sapo. Moja zgodba ni le o maščevanju, temveč o pogumu, da se postaviš zase, ko vsi pričakujejo, da boš tiho.
Že dvanajst let sem ujeta v zakonu z Markom, kjer so denar, status in pričakovanja edina valuta. V tej zlati kletki sem izgubila sebe, svojo samozavest in sanje. Danes, ko se dušim v tej praznini, se sprašujem, ali imam še moč, da najdem pot do svobode in lastne vrednosti.
Moj sin, Matej, mi je nekega večera hladno rekel, da moram spati v kleti naše hiše, ker on in njegova družina potrebujejo več prostora. Leta sem prenašala, da so me izkoriščali in potiskali na rob, dokler mi hči Petra ni pomagala najti poguma, da se postavim zase. To je zgodba o tem, kako se lahko mati počuti izrinjeno iz lastnega doma – in ali obstaja pot iz takšnega ponižanja.
Nekega ponedeljkovega večera sem obstala pred praznim hladilnikom, ko sem ugotovila, da je moj mož, Aleš, brez besed odnesel vso hrano, ki sem jo pripravila za našo družino, svoji mami. Ta zgodba je o izdaji, družinskih pritiskih in mojem boju, da končno postavim sebe na prvo mesto. V njej razkrivam bolečino, jezo in pogum, ki sem jih našla v sebi, ko sem se odločila, da ne bom več tiho trpela.
Moja zgodba se začne na letališču Jožeta Pučnika, kjer sem s hčerko in sinom stala v vrsti za vstop v letalo, medtem ko sta moj mož, Tomaž, in njegova mama že sedela v prvem razredu. Ta trenutek me je prisilil, da sem se zazrla v svoje življenje, v svojo vlogo v družini in v to, koliko sem pripravljena še požreti. Skozi potovanje sem se soočila z mešanico sramu, jeze in odločnosti, ki me je pripeljala do pomembnih odločitev.
Sem Marjeta in lanski božič je bil zame prelomnica. Ko je tašča ponovno zahtevala, da jaz pripravim praznično kosilo, sem prvič v življenju rekla ne. To je zgodba o družinskih pričakovanjih, bolečini in pogumu, da se postaviš zase.
